Vsak o sebi misli, da je empatičen in da je dober človek. Tako kot je skupna lastnost »slabih staršev, da so prepričani, da so dobri«, pravita Jorge in Demián Bucay v intervjuju za Sobotno prilogo.
Ko sem pisala o obeh tragedijah v Beogradu, sem na spletu naletela na novico, da namerava mati trinajstletnika, ki je zakrivil poboj na OŠ Vladislava Ribnikarja na Vračarju, skupaj z njegovo mlajšo sestro oditi iz države. A da bodo pristojni zdaj raziskali, ali ni mati, sicer raziskovalka in profesorica na biološki fakulteti, kriva zanemarjanja svojega otroka. Pod tem člankom so se usuli komentarji, v katerih nekateri poklicani z vsem gnevom in sovraštvom obsipavajo »ta izmečka«, »ti pošasti, ki sta ustvarili takšnega otroka«. To ni bilo na srbskem portalu, kjer bi morda razumela prvi šok po tragediji, ne, to je bilo pri nas.
Kako lahko pričakujemo empatijo od svojih otrok, če še sami ne vemo več, ali smo se sposobni vživeti v trpljenje drugega in ali imamo za to čas.