Čustva so normalen del našega življenja. Navezujejo se lahko na doživljanje situacije v sedanjosti, na pretekle izkušnje ali pričakovanja, povezana s prihodnostjo. Čeprav jih ločujemo na prijetna in na neprijetna, so nam vsa lahko v pomoč pri spoznavanju sebe, naših prioritet ter pri grajenju odnosa s sabo in drugimi.
Težave se pojavijo, ko postanejo določena neprijetna čustva tako intenzivna in dolgotrajna, da začnejo obvladovati naša življenja in okrnejo naše doživljanje sveta. Na vprašanja o čustvih, njihovem pomenu in načinu upravljanja je odgovarjala dr. Vesna Mirt, psihologinja, psihoterapevtka, supervizorka in predavateljica, ki dela v zasebni psihoterapevtski praksi in kot asistentka na Fakulteti Sigmunda Freuda. S psihoterapevtskim delom ima že 13 let izkušenj.
Medtem ko je bilo včasih pogosto prisotno tudi fizično nasilje (klofute, vlečenje za ušesa in podobno), so še danes v družbi prisotne neprimerne prakse, kot so izoliranje otroka v stiski, zasmehovanje in označevanje otroka kot neprimernega (»izsiljuješ«, »preobčutljiv si«, »razvajen si«).
V zadnjih letih se veliko govori o pomenu pozitivnega razmišljanja. V kolikšni meri nam lahko taka življenjska usmeritev pomaga pri tem, da se lažje soočimo z življenjskimi preizkušnjami? Si lahko s pozitivnim razmišljanjem delamo tudi škodo v smislu, da se na tak način izogibamo temu, da bi si priznali in predelali manj prijetna čustva, ki so tudi del življenja?
Pri uporabi pozitivnega razmišljanja je dobro ozavestiti, zakaj se ga poslužujemo. Možni motivi so, da si na tak način pomagamo, da lažje nosimo svoje stiske; da ojačamo prijetno doživljanje ali da se povsem izognemo neprijetnemu doživljanju. S prvima dvema načinoma uporabe pozitivnega razmišljanja se lahko zelo podpremo. Ko izkušamo prijetno doživljanje ali se zavemo pozitivnega prepričanja, ki ga že nosimo v sebi, lahko s pozitivno afirmacijo to še ojačamo in utrdimo.
Z afirmacijami si lahko pomagamo tudi v trenutkih, ko nam je težko, ko se soočamo s težkimi življenjskimi situacijami, da posledično lažje nosimo svojo stisko. Če vzamem za primer, da žalujem za izgubo domače živali, bi bila primerna afirmacija: »V tem trenutku mi je težko, vendar bo tudi to minilo.« Včasih ljudje delajo napako, ker uporabljajo afirmacije, ki so preveč oddaljene od tega, kar v resnici izkušajo. Prepričati se skušajo v nekaj, v kar v resnici ne verjamejo, kar lahko v njih sproži odpor oz. še večjo stisko.
Pri tretji strategiji, ko se z afirmacijami izogibamo neprijetnim čustvom, pa je treba razmisliti o smiselnosti takega početja. Nič ni narobe, če se občasno izognemo doživljanju neprijetnih čustev, če pa je to naša poglavitna strategija, pa nam lahko to prinese tudi neprijetne posledice.
Foto: Alliance Images/Shutterstock
Kako pomembno je, da neprijetna čustva, ki jih začutimo v določenem trenutku, zaznamo in jih na primeren način izrazimo? Kakšne so lahko posledice, če jih daljše obdobje ignoriramo in zanikamo?
Pomembno je, da občutimo neprijetna čustva, saj nam ta sporočajo, kaj potrebujemo. Vsako čustvo ima svojo funkcijo, namen in nam daje smerokaz za naše življenje. Če nekdo naredi nekaj neprimernega, je pomembno, da občutite neprijetno čustvo, da se lahko, če je to potrebno, umaknete ali zaščitite.
Včasih so čustva preveč intenzivna za kapacitete našega psihičnega in živčnega sistema. V tem primeru je smiselno delati premore pri čustvovanju, poiskati načine, kako se podpreti pri nošenju stiske, ali celo odložiti soočenje z neprijetnim doživljanjem na kasnejši čas, ko bomo imeli na voljo več virov in orodij.
Razlikujemo občutenje neprijetnih čustev znotraj okna tolerance, torej v okvirih sposobnosti njihovega procesiranja, in pa preplavljenost s čustvi, ko imamo občutek, da nas ta od znotraj sesuvajo, da nimamo kontrole nad njimi in mislimo, da bodo trajala večno. Ob pogostem izkušanju slednjega je dobro poiskati pomoč, saj gre lahko za stanja panike, močna depresivna stanja, izbruhe jeze ter močnejše in dlje trajajoče občutke osramočenosti in krivde.
Ravnanja s čustvi smo se naučili od svojih staršev oziroma skrbnikov, ki so delali po svojih najboljših močeh, vendar so bili tudi sami deležni vzgoje, pri čemer so bila lahko neprijetna čustva napačno razlagana. Zaradi pomanjkanja znanja se je (in še vedno se) z otroki v stiski ravna/lo na neprimerne načine.
Medtem ko je bilo včasih pogosto prisotno tudi fizično nasilje (klofute, vlečenje za ušesa in podobno), so še danes v družbi prisotne neprimerne prakse, kot so izoliranje otroka v stiski, zasmehovanje in označevanje otroka kot neprimernega (»izsiljuješ«, »preobčutljiv si«, »razvajen si«).
Dobro je, da razumemo, da je ravnanje s čustvi sposobnost, ki je zasidrana tako v naši fiziologiji (v živčnem sistemu) kot v mentalu. Otroci so, kar se tiče razvijanja fiziologije in mentalnih orodij, odvisni od skrbnikov.
Ko so v stiskah prepuščeni sami sebi, so primorani uporabiti razpoložljive mehanizme. Med njimi so potlačevanje in izogibanje negativnim čustvom. Potlačena čustva se lahko kažejo skozi različne simptome, kot so neurejeni odnosi, težave z opravljanjem vsakodnevnih opravil ter telesne bolečine in bolezni.
Gabor Mate, kanadski zdravnik in avtor, in nekateri drugi strokovnjaki govorijo o tem, da je veliko bolezni psihosomatskih. Potlačena čustva se lahko tako pokažejo v obliki astme, alergij in celo raka. Če oseba od okolice ni prejela zadostne stopnje pomirjanja in različnih orodij za soočanje z neprijetnimi čustvi, je dobro, da se tega - morda s pomočjo strokovnjaka - nauči kasneje.
Jeza je lahko odličen opomnik in povabilo, da se srečamo sami s sabo ter da nato svoje potrebe in meje na spoštljiv način skomuniciramo tudi z drugimi.
