Pred dvema desetletjema je spoznal svojo dediščino, ko je po naključju obiskal našo državo, kasneje pa si je v Ljubljani ustvaril dom, ali odskočno desko, kot temu pravi sam, kamor se vrača s svojih številnih potovanj po svetu. Doslej je obiskal že 105 držav in več kot 100 slovenskih krajev, o Sloveniji pa pravi, da je kot ljubezenska afera, sladka na kratki rok, dolgoročno pa življenje v njej od človeka terja veliko energije in potrpljenja.
Kdaj ste se prvič zaljubili v potovanja?
Vso mladost sem preživel v ZDA, rodil sem se v malem mestecu na Aljaski in se kasneje preselil v zvezno državo Washington, v okolico Seattla. Šele v prvem letu študija sem se prvič podal iz Amerike, obiskal sem London in Pariz, a izkušnja, ki me je res navdušila za potovanja, je bila mednarodna izmenjava v tretjem letniku, ko sem v enem letu študiral filozofijo najprej v Belfastu, nato v Cape Townu in na koncu še na Cipru.
Po tem sem se nameraval vrniti v ZDA in v New Yorku vpisati študij prava, kar je načrtovalo tudi moje tedanje dekle. A sva se, še preden bi uresničila načrt, razšla, in namesto New Yorka sem s Cipra odpotoval v Libanon, kjer mi je bilo tako všeč, da sem tam ostal naslednjih nekaj let.
Če odrasteš v ZDA, si ustvarjen za potrošnika, vsi samo kupujejo in kupujejo ter kopičijo. Veliko Američanov ima doma polne garaže pa še dodatna skladišča najamejo za vso svojo kramo, in to se jim zdi povsem normalno, ker večina prebivalcev živi tako. Pozabljajo pa, da jih nič od tega ne osrečuje.
Vmes ste obiskali tudi Slovenijo, kjer ste ugotovili, da imate slovenske korenine, kajne?
To je bila zanimiva zgodba. Moj dedek je bil Slovenec, a tega nisem vedel, dokler se nisem leta 2002 znašel na Balkanu. Vso svojo mladost sem poslušal njegove zgodbe o Nemčiji, kjer je živel od 16. leta, govoril pa je tudi z močnim nemškim naglasom, zato nisem nikdar pomislil, da po rodu ni Nemec.
Ko sem se med študijem na Cipru podal na izlet po državah bivše Jugoslavije in to omenil mami v ZDA, pa mi je povedala, da je bil moj dedek pravzaprav iz Prekmurja, in mi poslala telefonsko številko njegove družine, ki še vedno živi tam. Poklical sem jih in bili so zelo prijazni, obljubil sem, da se poleti po koncu študija na Cipru spet vrnem in takrat so mi razkazali celo Slovenijo.
Yuri Barron: "Še pred leti se mi je zdelo noro, ko sem bral, kako nekateri Japonci živijo minimalistično le z enim parom hlač in eno majico, a sčasoma sem spoznal, da tudi sam ne potrebujem veliko in da sem povsem zadovoljen, da živim samo s tem, kar spravim v svoj popotniški nahrbtnik." Foto: Leon Vidic/delo
Ste se takrat zaljubili v našo državo in odločili, da ostanete tukaj?
Pravzaprav ne, to se je zgodilo kasneje. Do leta 2006 sem živel v Libanonu ...
