O tem, kako je živeti na Finskem, smo se pogovarjali s Tuuli Hongisto iz Finskega združenja žensk Unioni (Naisasialiitto Unioni ry), feministične in protirasistične nevladne organizacije s 130-letno tradicijo.
Danes ima Unioni več kot 2500 članic in se osredotoča na pravice žensk, spreminjanje zastarelih zakonov, odpravljanje škodljivih norm in gradnjo močne feministične skupnosti na Finskem.
Unioni je v zadnjem času najbolj znana po kampanji OmaTahto2020: državljanski pobudi za prenovo finskega zakona o splavu, ki je zagotovila brezplačno in varno prekinitev nosečnosti na podlagi telesne samoodločbe. Koalicija organizacij civilne družbe in aktivistov, ki jo vodi Unioni, je v samo enem mesecu za državljansko pobudo zbrala več kot 50.000 podpisov.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da je Finska ponovno na vrhu Svetovnega poročila o sreči?
Smešno je, kako zelo smo Finci skeptični do teh stvari. Vedno najprej pomislimo: »Smo res najsrečnejši?« Če želiš, lahko namreč vedno najdeš stvari, ki jih je treba še popraviti. Finska ni popoln kraj brez težav, nikakor; soočamo se s težavami, kot so rasizem, revščina in brezposelnost. Vendar pa je življenje v naši državi na splošno precej mirno in je prežeto z visokim zaupanjem v družbo.
Ljudje običajno naredijo, kar obljubijo, da bodo, in če ne, je to anomalija. Če avtobus zamuja dve minuti, ljudje že začnejo spraševati: »Zakaj ga ni?!« (Smeh.) Normalno je na primer, da otroka pustite pri neznancih v kavarnah ali restavracijah, ne da bi vas skrbelo za njegovo varnost, če morate na stranišče. Finska je tudi tesno povezana z naravo in preživljanjem časa na prostem, kar je za njene prebivalce bistvenega pomena.
Čeprav smo skeptični do merjenja ravni sreče, smo številni zaradi socialdemokratskega sistema in močne socialne države zadovoljni s svojim življenjem. Država tudi dobro usklajuje poklicno in družinsko oziroma zasebno življenje. Pri nas ni delovne kulture, ki bi od ljudi pričakovala, da delajo ...
