Zanimiv je podatek, da so ženske na začetku leta 2023 predstavljale 49,8 odstotka prebivalcev Slovenije. Slovenija je sicer ena redkih držav članic EU, kjer je žensk manj kot moških. No, vsaj do 62. leta starosti, po njej številno prevladujejo. Med stoletniki je bilo konec lanskega leta 311 žensk in 60 moških, ženske pa v povprečju živijo skoraj osem let dlje kot moški.
V Sloveniji je leta 2022 rojena deklica lahko ob rojstvu pričakovala, da bo dočakala 83,9 leta, to je 5,5 več kot istega leta rojen deček. Kakšno je to življenje, pa nam je zaupala sogovornica, izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinja in znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki se ukvarja s sociologijo izobraževanja in migracijskimi ter ženskimi študijami. Je tudi glavna urednica mednarodne znanstvene revije Dve domovini.
Slovenska zgodovina je resnično polna izjemnih posameznic. Branislava Sušnik, Angela Piskernik, Alma Karlin, Pavla Jesih, Franja Tavčar, Zofka Kveder, Alma Sodnik … Lahko bi naštevala do jutra. Kaj je tisto, kar je naše prednice spodbudilo k izjemnosti kljub včasih zelo trpkim okoliščinam?
Danes žanjemo sadove stoletja in pol intenzivnih prizadevanj za enakopravnost. A ker se o teh pomembnih ženskah slovenske zgodovine ne učimo v šolah, je dobro, da izkoristimo vsako priložnost – da se spomnimo na vse dosežke prizadevanj, ki jih imamo za samoumevne. Omenili ste nekaj izjemnih žensk. Ne pozabite na prvo doktorandko Univerze v Ljubljani, dr. Ano Mayer Kansky (Tudi prva ženska pri nas, ki se je na univerzi akademsko zaposlila; bila je ustanoviteljica prve kemijske tovarne v Sloveniji in s tem začetnica farmacevtske in kemijske industrije pri nas, op. p.), ki je živela v času, ko so bili vsi, ki so si prizadevali za enakopravnost, zasramovani, preganjani.
Zgodovina ženskih bojev za enakopravnost v Sloveniji je res izjemna. Nedavno se je v Mestnem muzeju in Galeriji Jakopič končala razstava Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950, posvečena slikarkam, arhitektkam in fotografinjam. Čeprav sem poznavalka, sem bila osupla, kaj vse so dosegle te izjemne osebnosti.
Omenili ste, da se o pomembnih ženskah slovenske zgodovine v šolah ne učimo. Zakaj ne?
V ozadju je patriarhat kot skupna izkušnja žensk v Sloveniji, torej to tradicionalno izrinjanje žensk in njihovega prispevka k razvoju družbe na vseh področjih. Res je nenavadno, da se moramo še vedno na primer ukvarjati s spolno vključujočo rabo jezika. Kje smo, da moram leta 2024 še vedno prositi, naj me naslovijo kot doktorico, in ne kot doktorja? Tradicionalne vloge, ki nam jih v tej družbi pripisujejo, se kažejo tudi v grobosti do žensk v javnem ...
