S psihoterapevtko dr. Sašo Krajnc sva govorili o pridnosti. Pojasnila je, zakaj sama te besede ne uporablja več in zakaj bi morali pohvale pogosteje ubesediti še kako drugače. Pa tudi, kako izkoreniniti slabo vest, ki nas tudi v odrasli dobi prevzame, če za trenutek pozabimo na pridnost, se ustavimo in sebe postavimo na prvo mesto.
Slovenski javnosti ste poznani kot psihoterapevtka, predavateljica, avtorica in coachinja, ki opozarja na škodljive posledice pretirane pridnosti. Kaj vi prepoznate pod besedo pridnost in kako pogosto jo sami uporabite za opisovanje človekovih značilnosti?
Priden je, kdor je neviden, neslišen in brez ugovarjanja izpolnjuje zunanje zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor ugaja drugim in pri tem zanemarja svoje potrebe. V vsakdanjem življenju lahko pridnost živimo na različne načine.
Tako denimo pridni z ljubeznijo obsipajo druge, sami pa živijo v pomanjkanju skrbne ljubezni do sebe. S težavo sprejemajo podporo, nežnost in prijaznost. S težavo sprejemajo tudi ostale dobre stvari, kot so komplimenti, pomoč, darila. Odrekajo si podporo, ker mislijo, da zmorejo vse sami. Za druge skrbijo bolje kot zase. S težavo rečejo ne, ko mislijo ne in da, ko mislijo da. Za druge počnejo tisto, kar zmorejo narediti sami. Poskušajo opraviti vse, po možnosti popolno. Občutijo lahko, da bo kar konec sveta, če ne bodo vsega opravili. Nalagajo si preveč dela, potem pa se ženejo čez vse meje, dokler niso povsem utrujeni, izčrpani ali izgorijo.
Včasih sem bila ponosna na to, da sem pridna. Ko sem se pred skoraj dvajsetimi leti podala na pot osebne preobrazbe, pa sem začela počasi spoznavati, da skozi pridnost živim najglobljo odtujenost od sebe. Danes živim v obilju skrbne ljubezni do sebe, zato besede pridnost več ne uporabljam.
V SSKJ pod besedo priden najdemo tistega, ki rad dosti dela, tistega, ki izpolnjuje dolžnosti in zahteve, tistega, ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti. Pod črto je "priden" otrok tisti, ki s svojim obstojem čim manj moti svoje starše, je nadvse neopazen, nezahteven, poslušen in posledično svoja čustva in potrebe daje na drugo mesto. Podobno velja za definicijo "pridnega" (so)delavca. To je tisti, ki prikima ob vsaki izredni zadolžitvi, ne gre na bolniško, dela tudi na dopustu in ne zna reči besede ne. Je pridnost temelj izgorele in nezadovolj(e)ne družbe?
Živimo v toksični družbi, v kateri je povsem normalno biti odtujen od sebe. Normalno je zavračati sebe in delovati v nasprotju z lastno dobrobitjo. Normalno je biti v stalnem stresu in nenehnem pogonu, čez vse meje garati in se nikoli ustaviti. Zato je normalno biti priden.
V službi je normalno, kot pravite, prevzemati nase nove zadolžitve, tudi ko že imamo poln urnik. Normalno je delati, ko si bolan. V času pred kovidom si požel velik aplavz, če si se z gripo komaj priplazil v službo. Nič zato, če si okužil še sodelavce. Pomembno je bilo, da si svojo pridnost izkazal s samouničujočim žrtvovanjem. Danes moramo ostati doma, če zbolimo, a se najbolj pridni kljub temu ne ustavljajo. Kjer narava dela to dopušča, pač delajo od doma. Ali pa z dopusta.
Pridni si pravico živeti prislužijo s tem, da se odpovedo temeljni pravici do odločanja o sebi. S tem sebe povsem izničijo, saj se odrežejo od telesnih občutkov, potlačijo čustva, zanemarijo svoje potrebe in preslišijo svoje želje. V službi te, kot rečeno, zaradi tega nagradijo z aplavzom. Ko telo reče NE in ne moreš več, pa te z lahkoto nadomestijo z naslednjim pridnim, ki se je za drobtinice družbenega odobravanja pripravljen zavrteti na kolesje samopozabe.
Občutki neizpolnjenosti, bivanjska praznina, utrujenost, izgorelost, pa tudi večina telesnih in duševnih bolezni sodobnega časa, so zgolj normalna človekova prilagoditev na nenormalno družbo, v kateri se od najzgodnejšega obdobja dalje učimo, kako razvrednotiti sebe, se odrezati od lastne biti in postati to, kar od tebe pričakujejo drugi.
Če je imela beseda "pridnost" dolga leta pozitivno konotacijo, pa sodobna vzgoja vedno glasneje obsoja njeno uporabo v kontekstu pohvale, ampak jo prej označi skoraj za žaljivko. Zakaj je pomembno, da otrok ne označujemo zgolj po peščici njihovih karakternih lastnosti?
Biti priden je bila dolgo skorajda edina pohvala, s katero so pohvalili otroka. Če so ga sploh pohvalili, saj so verjeli tudi, da pohvale otrokom škodujejo, da jih pokvarijo. Kadar večinoma pohvalimo le otrokovo pridnost, otroku sporočamo, da je vreden samo takrat, kadar nekaj počne.
Tako se nauči, da sam po sebi ni dovolj dober, da je kot oseba nepomemben in da je njegovo življenje samo po sebi brez vrednosti. Kako škodljivo je to lahko za otroka, ko odraste, sem že omenila. Zato je pomembno, da otroka ne hvalimo samo takrat, kadar naredi to, kar od njega pričakujemo, ampak tudi ...
