Lara Romih, uspešna arhitektka in žena znanega televizijskega in radijskega voditelja Boštjana Romiha, je kot mama treh otrok v zadnjih letih čedalje bolj vpeta tudi v prizadevanja za izboljšanje obstoječega šolskega sistema, ki bi bil bolj prijazen do otrok. Tako je v zadnjem času postala predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije, pri čemer zastopa starše ter opozarja na pomanjkljivosti šolskega sistema in ponuja rešitve za njegovo izboljšavo.
Ste predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije, pri čemer se zavzemate za uresničevanje skupnih interesov staršev in otrok na področju vzgoje in izobraževanja. Kako to, da ste se odločili za delovanje na tem področju?
Tako kot veliko drugih stvari v življenju je do tega prišlo naključno. Takoj ob vstopu hčere v prvi razred osnovne šole se je začelo razpravljati o nujni potrebi po novi šoli, saj je bila prejšnja organizirana v dveh vaških hišah, med njima pa je bila cesta. Tedanja šola ni imela jedilnice, knjižnice, telovadnice. V njej je bilo premalo učilnic, pa še te so bile precej majhne.
Tedaj so me kot projektantko povabili na sestanke, na katerih se je razpravljalo o umestitvi nove šole. Tako sem postala predstavnica razreda, nato predsednica Sveta staršev, članica Sveta Zavoda, kasneje pa predsednica Aktiva Svetov staršev Grosuplja, zdaj pa sem predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
S šolskim prostorom, sistemom delovanja, zakoni, problemi in dobrimi rešitvami se pobližje spoznavam že 14 let. Ko je človek vpet v tovrstne prostovoljne dejavnosti, se nemalokrat zgodi, da se sreča z ljudmi s podobno logiko reševanja problemov. Prav zato tako rada delam v takih skupinah. Pri Zvezi v največji meri sodelujem s podpredsednico Jano in tajnikom Robertom, s katerima smo se zelo ujeli. Ob sebi imam tako dva srčna in pametna človeka, brez katerih ne bi zmogla. Skupaj razpravljamo o različnih vprašanjih in poskušamo 'rešiti svet', včasih tudi pozno v noč. Dela je ogromno. Od korone dalje mi to delo predstavlja dodatno mini službo.
Z otroki se ne dela na komunikacijskih veščinah, ročnih spretnostih in osebnem razvoju, čeprav bi bilo to potrebno. Odkar je bila ustanovljena osnovna šola, kot si jo je zamislila Marija Terezija, je minilo že več kot 250 let, princip poučevanja pa je skozi ves ta čas ostal enak: 'sedi, poslušaj, zapiši'. V današnjem času, ko so informacije na dosegu z enim samim klikom in v nekaj sekundah, to ni več smiselno.
Ste ob tem, ko spremljate svoje otroke v izobraževalnem procesu, opazili možnosti za izboljšave šolskega sistema, ki ste jih želeli nasloviti?
Po nekaj letih spremljanja, kaj vse se dogaja v šoli, preko svojih in sosedovih otrok, bi verjetno vsakogar prijelo, da bi kaj pomagal spremeniti, vendar jih veliko tudi hitro obupa, ko ugotovijo, da se v kratkem času ne da veliko spremeniti, saj je to tek na dolge proge. Pri delovanju na takem področju je pomembno, da v šolski prostor vstopaš s širino; da vidiš preko meja in interesov svojega otroka. Veliko staršev, ki se s tem ukvarjamo, nas je dejansko takih.
Vedno pravim, da me za moje otroke ne skrbi, ker vem, da bodo zvozili, saj imajo srečo, znanje in taborniško življenjsko logiko. Skrbi me za tiste otroke, ki nimajo te sreče, ki živijo na robu družbe in nimajo spodbudnega okolja, zaradi česar vidijo le en majhen del življenja. Generalno gledano me skrbi ...
