Na razgovoru za službo je namreč Samanta Hadžić Žavski spoznala Karmen, ki se je spopadala z neozdravljivo boleznijo ALS - amiotrofično lateralno sklerozo. Nekaj je bilo v njenih očeh, da jo je prepričalo, naj sprejme delo njene osebne asistentke.
Odločitve nikakor ni obžalovala, saj je Karmen postala pomembna oseba v njenem življenju, obenem pa jo je navdihnila za pisanje romana z naslovom Še en vdih.
Kako je nastala ideja za knjigo Še en vdih?
Ideja zanjo se je pojavila v obdobju, ko sem zaključila s študijem primerjalne književnosti in literarne teorije in sem začela s svojo prvo zaposlitvijo. Po končanem študiju sem se vrnila v Celje, kjer sem želela živeti, vendar nisem našla veliko priložnosti za delo, ki je povezano z mojim poklicem.
Toda pripravljena sem bila početi karkoli drugega, kar je bila odlična odločitev. Nekega dne sem namreč zasledila oglas za osebno asistenco in takoj sem začutila, da bi mi to ustrezalo, saj sem nekaj časa delala v domu ostarelih kot receptorka in sem imela zelo dobre odnose z varovanci. Ko sem torej odšla na razgovor za osebno asistentko, sem si rekla, da bom delo sprejela, če se bom ujela z osebo, za katero naj bi skrbela.
Med nama se je spletla posebna vez, ki je dandanes izjemno redka in se niti ne bi zgodila, če ne bi šla na razgovor za službo. V takšnih situacijah padejo vse maske in sva se lahko dotaknili stvari, ki jih ne deliš niti z bližnjimi.
Kaj se je zgodilo na razgovoru?
Zgodil se je magičen trenutek ...
