»Spomnim se psihične praznine od znotraj. Naslednje jutro se je spremenila v fizično, ki sem jo čutila v drobovju in prsnem košu,« razkriva svoje misli ob potrjeni diagnozi, da se je v njeno telo prikradel rak.
A Natalija Šintler je močna ženska. Zdravnikom je med sistemskim zdravljenjem visoko hormonsko odvisnega raka dojke popolnoma zaupala. Pri premagovanju izzivov ji je pomagal trening čuječnosti, telesno okorelost je odpravljala z lažjimi jogijskimi položaji in dihalnimi tehnikami.
Po vključitvi v študijo Positive si je njeno telo opomoglo. Zanosila je. Ko so ji drugorojenko položili na prsi, je za trenutek spet doživela stanje niča, nato jo je preplavilo olajšanje, mir in ljubezen. Na večno vprašanje, kdo sem, je končno našla odgovor, pravi članica Združenja Europa Donna. A doda, da je vsakič, ko si ga zastavi, drugačen.
Kako v svetu, ki narekuje čedalje hitrejši ritem, ohranjate svoj tempo?
Zdaj se moj svet najhitreje vrti okoli najmlajše zvezdice, ki je z nami skoraj že leto in pol. Kljub temu da nisem več mlada mamica v tridesetih, kot sem bila pri prvi, ki je že v srednji šoli, me novo materinstvo prav nič ne »špara«. (Nasmeh.) Neprespane noči se seštevajo drugače kot prej, vitalne energije je manj, a je po drugi strani več modrosti. Pač ne kompliciram tako kot prej. Prioritete sem preuredila tako, da mi kljub vsemu, poleg službe, še ostane nekaj časa za hobije in skupni čas s partnerjem.
Tista posebna vedrina, ki vas pomirja in radosti srce, sta hčerki, kajne?
Obe moji hčerki sta zaklad vsaka zase. Razvojno je kar petnajstletni razmik med eno in drugo, obe zahtevata mojo pozornost in skrb vsaka zase, glede na svoje potrebe. Starejša, ko je doma konec tedna, tudi popazi mlajšo in se postopoma vključuje v skrb zanjo glede na svoje zmožnosti. Te pa novi otrok, kljub vsemu, pri teh letih kar pomladi. Bolj sem se spet povezala z otrokom v sebi in tako znova lahko delim igrivost in norčavost z dušico, ki me je izbrala za svojo mamo.
Pri svojem delu ste vpeti v delo z ljudmi.
Delo socialne delavke ni nikoli samo delo, ampak kar poslanstvo. Menim, da ne more biti drugače. Prevzame te na vseh življenjskih področjih. Ljudje te kar začutijo in večkrat pri tebi iščejo uteho, pa tudi zgled, glede na prehojeno pot in izkušnje.
Bolezen se vam je prikradla v najlepših letih. Ste že prej opazili kakšne znake, ki bi vam dali misliti, da niste več čisto taki, kot se poznate?
Bila sem pri 39 in moj takratni svet se je sesul. Nobenih znakov nisem opazila pred diagnozo, pravzaprav sem bila v odlični kondiciji, počutila sem se zdravo. Zdravo sem se prehranjevala, veliko sem se gibala, kipela sem od vsega. Je pa bil to, ko gledam nazaj, zelo hiter tempo, manj počitka in regeneracije. Nikoli ni bilo časa. Zelo sem hitela. Pri vsem. Zelo sem bila stroga do sebe in zahtevna.
Kaj ste premišljevali po potrditvi diagnoze? Ste si zastavljali vprašanje, zakaj prav jaz?
Ravno sem hčer peljala na plesne vaje, ko je zazvonil telefon.
