Monika Ažman je odločna, a srčna ženska. Diplomirana medicinska sestra po izobrazbi je več kot 20 let delala v neposredni klinični praksi različnih bolnišničnih oddelkov, kasneje svoje znanje predajala kot učiteljica strokovnih predmetov in praktičnega pouka na zdravstveni usmeritvi Srednje šole Jesenice, nato osem let opravljala delo izvršne direktorice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, od leta 2016 pa je njena predsednica.
S 35 letnimi izkušnjami je odlična sogovornica, ki brez ovinkarjenja pove, kje smo in kam drsimo v slovenskem zdravstvu. Krivice jo bolijo, rojena v znamenju ognjenega konja zase pravi, da rine naprej in želi premikati svet na bolje. Kot so ga in ga še bodo z vsakim rešenim življenjem ustvarjale zdravstvene delavke in delavci. Če jim bomo le omogočili prihodnost.
Letos mineva 100 let formalnega izobraževanja slovenskih medicinskih sester. Tudi sami ste bili del tega dragocenega izobraževanja. Kaj vas je poklicalo k tej poti?
Kot deklica sem imela hudo bolezen hrbtenice, neke vrste skoliozo in otroštvo preživela v Valdoltri. Pet let sem bila stara, ko se je začelo večmesečno zdravljenje z veliko mučilnimi napravami in veliko domotožja. Saj so bili obiski, a v daljnih 70. letih starši niso smeli biti z otrokom v bolnici. So bile pa ob meni ves čas medicinske sestre, ki so skrbele zame, mi bile v uteho in kdaj odigrale tudi vlogo mame.
Mislim, da so takrat postale moje vzornice in sem se zato v mladosti odločila postati medicinska sestra, za kar še danes verjamem, da sem bila poklicana k temu. Če bi morala še enkrat izbirati, bi se znova odločila za ta poklic, ki je zame eden najlepših, kar jih je.
Medicinske sestre, bolničarke, negovalke in številni zdravstveni delavci ne stavkajo, delajo naprej oziroma rešujejo težave, ki jih je stavka povzročila. Fides nas je samo zlorabil za dosego svojih ciljev, ni jim pa mar, da bi zadeve uredili sistemsko in enako za vse.
Kot medicinska sestra ste 20 let delali v različnih kliničnih okoljih, od 80. let prejšnjega stoletja, do novega tisočletja. Kaj se je v vseh teh letih v slovenskem zdravstvu najbolj spremenilo?
Najbolj je napredovala znanost, medicina. Sodobne tehnologije danes omogočajo bistveno hitrejše, bolj poglobljeno in manj boleče diagnosticiranje in zdravljenje. Pred 35 leti smo denimo pacientom z miokardnim infarktom lahko predpisali samo večmesečno mirovanje, danes se takoj odkrije vzrok, raztopi strdek v žili, vstavi stenj ali naredi obvod do srca, da je pacient v nekaj tednih že nazaj na svojem delovnem mestu.
Ta učinkovitost in zmogljivost tehnologije je morda tudi razlog, da veliko ljudi na zdravje gleda kot na servis avta. Pričakujejo, da jim bodo kar zamenjali rezervne dele in se grebejo, da bodo prvi na vrsti. Zelo egoistični smo postali. Nekoč je bilo samoumevno, da smo dali prednost pacientu, ki je bil v hujšem zdravstvenem stanju, danes ljudi to ne gane več in so bolj nestrpni. Pa tudi nezaupanja je več, ker so informacije lažje dostopne in se pacienti že pred pregledom samodiagnosticirajo.
Kar se ni spremenilo, pa je ...
