Meta Hrovat je zapisana smučanju in to se še dolgo ne bo spremenilo. Pravzaprav se zdi, da se je od jeseni, ko je presenetila slovensko javnost z nenadnim odhodom iz tekmovalnih aren, ta ljubezen le še okrepila.
Pa čeprav bi 25-letnica iz Kranjske Gore v tem času med turno smuko skoraj izkrvavela pod Malo Ponco, ob trku v skalo si je hudo poškodovala obraz.
Toda srečna in hvaležna, da jo je odnesla brez hujših posledic, danes spet že vijuga po belih strminah. Po nekaj mesecih premora od hudih telesnih in psihičnih obremenitev, ki jih s seboj nosi vrhunski šport, pa je jasno, da tudi tekmovalnemu smučanju še ni povsem zaprla vrat.
Pred nekaj meseci ste šokirali, ko ste sporočili, da končujete smučarsko pot, vmes nas je pretresla vest o vaši hudi nesreči v gorah, v zadnjem tednu pa ste znova razburkali javnost - zaokrožila je informacija, da se nameravate vrniti. Ali to drži?
Pravzaprav še nisem rekla, da se vračam. Doslej je šlo samo za urejanje formalnosti, da me smučarska zveza vrne v sistem dopinškega nadzora. S tem imam spet odprta vrata. Nikakor pa še ne potrjujem vrnitve.
Se je pa v tem času v vas spet vzbudila želja, da bi še poskusili?
Imela sem čas za razmislek, spočila sem se. Ničesar se še nisem odločila, sem si pa ves čas dopuščala tudi to možnost. Dejstvo je, da smo ljudje zmotljiva bitja in včasih sprejemamo odločitve, za katere ne vemo, kaj bodo prinesle. Človek nikoli ne ve. Tudi sama ob slovesu nisem upala reči, da ne bom več nikoli poskusila.
Dejstvo je, da trenutno niti ne vem, koliko in kdaj se bom sploh sposobna lotiti treningov. Za zdaj imam še kar nekaj težav, daleč od tega, da bi bila v takšnem telesnem stanju kot pred nesrečo. Solzi se mi oko, imam vrtoglavice.
