Dvakratna svetovna smukaška prvakinja je bila lani spomladi v dvomu, ali naj smučarsko opremo postavi v kot ali naj nadaljuje športno kariero, na zmagovalni oder tekme za svetovni pokal pa se je z vrhunskim smučanjem vrnila že na drugem prizorišču letošnje sezone. Ilka Štuhec več kot očitno stoji za svojimi besedami: »Bele strmine so zasvajajoče. Hitrost še bolj. Ljubezen do obojega pa neizmerna.« Zaradi strasti do smučanja njeni cilji ostajajo visoki. Predanost, neutrudna želja po smučanju ter njena optimistična naravnanost ji pomagajo tudi skozi obdobja izzivov in preizkušenj – posebno pri rehabilitaciji po poškodbah, ki so ji do zdaj spodnesle še več uspeha. V pogovoru za Delo, praznovala je ravno 30. rojstni dan, je na vprašanje, kje so tiste osebne rezerve za vrnitev na pot vzpenjajoče se krivulje, odvrnila, da predvsem v samozaupanju. Zdaj, dve leti kasneje, za Ono potrjuje: »Spet lahko pokažem, česa sem sposobna.«
Ilka, za začetek zaupajva bralkam in bralcem, da sem vas za intervju ujela v Mariboru, in sicer potem ko ste po vrhunskem smuku v St. Moritzu po skoraj štirih letih spet stali na stopničkah svetovnega pokala.
Res je, po tekmah v St. Moritzu sem imela nekaj prostih dni. Čas je bil tudi za počitek. Potem sem poskušala naprej smučati, kolikor je bilo v pičlih snežnih razmerah in skoraj spomladanskih temperaturah sploh mogoče, predvsem pa sem pozornost namenjala kondicijskim pripravam.
Pri večini mladih tekmovalk se vse vrti le okoli tega: Jaz, jaz, jaz. Potem ni dolgo ničesar, nato še malo jaz in proti koncu morda pride na vrsto še kdo drug. Jasno, v vrhunskem športu moraš gledati nase, tu seveda ni dileme, ampak je kar drugače, posebno v primerjavi s tekmicami, mojimi vrstnicami in menoj v obdobju, ko smo prihajale v svetovni pokal. Drugačen odnos smo imele.
