Evropejci smo si suvereno nadeli lento trajnostno usmerjene celine. A dokumentarni film Temni pokrov sveta v produkciji producenta in snemalca Rada Likona, režiserja Amirja Muratovića in Matevža Lenarčiča, razkriva, da so razgledi z vrha precej (z)motni.
S tem, kar ste danes, ste se zoperstavili lastnemu očetu, kulturi in vsemu, kar vam je dalo domače okolje. Zakaj?
Prihajam iz Trbovelj, kjer je doma industrija, rudarstvo. Ata je bil zaljubljen v Trbovlje in v vse, kar je povezano s to dolino, vključno s kulturo, družbenim dogajanjem in industrijo, ki je dajala ljudem kruh. Imel je ogromno znanja, pisal je knjige in imel obsežen arhiv, ki je sedaj v trboveljskem muzeju in knjižnici. Mladi smo bili drugačni, zanimal nas je svet. Kmalu smo spoznali, da živimo v zelo nezdravem okolju in da smo pravzaprav kolateralna škoda gospodarskega razvoja Jugoslavije.
Študij biologije mi je dal dodatno širino okoljske problematike in vpliva industrije na okolje, zdravja ljudi in drugih živih bitij. Vse več podatkov je bilo o škodljivosti zraka, ki smo ga dihali. Predvsem v zimskem obdobju, v času inverzije, je umazan zrak ostajal v dolini več dni in je bil tek v hribe do čistega zraka precej strupen. Drugače se pa nisem zoperstavil očetu, niti kulturi, še vedno sem Trboveljčan z dušo in telesom, čeprav že 40 let ne živim v dolini.
Tudi to je bil eden od razlogov, da ste zadnjih 10 let v sodelovanju s prof. dr. Grišo Močnikom z Univerze v Novi Gorici, posvetili raziskovanju črnega ogljika v zraku. Trikrat ste obleteli svet in opravili meritve, kakršnih ni še nihče. Prav zato sta Likon in Muratović imela idejo narediti film o supermanu. Vi pa ste bežali od kamere …
Ja, seveda, supermani so samo v filmih, v realnem življenju pa jih ni, čeprav nas okolje že več kot 30 let sili v supermanstvo na vseh področjih. Tekma za prestiž, oblast, denar, stvari … Tekma vsakogar z vsakim, uspeti za vsako ceno in podobno sranje. Superman je samo prvi, samo eden, drugi je že zmagovalec med 'luzerji' (op. p. zgubami), ki jih soj luči nikoli ne doseže. Kako dolgočasno, sploh, ker je rezultat viden v porušenih osebnih odnosih. Življenje v družbi frustriranih 'luzerjev' pa itak ne more biti prijetno.
Sicer pa nisem bežal od kamere, nečimrnost je vendar dovolj velika, da se človek rad pokaže takšnega, kot bi želel, da ga vidijo ljudje, ki jih ima rad in spoštuje, čeprav je ponavadi daleč od resnice. Bežal sem od dolgočasnega portreta o človeku, ki bi ga radi naredili za supermana, pa to seveda ni, ne more in noče biti. Hvala bogu, da sta se Amir (Muratović) in Rado (Likon) le odločila, da postane junak zgodbe nanometrski drobec črnega ogljika, ki ga s prostim očesom niti ne vidimo, pa vendarle vpliva na globalne klimatske razmere in ubija ljudi ...
