Slovenski kolesar Jani Brajkovič je tekom svoje kariere vrhunskega športnika nizal številne uspehe. Med drugim je leta 2008 dosegel drugo mesto na dirki po Lombardiji, 2010 je kot prvi Slovenec zmagal na veliki enotedenski etapni dirki po Dofineji, dve leti kasneje pa je bil na dirki po Franciji v skupni razvrstitvi na devetem mestu. Je tudi dvakratni državni prvak v kronometru (2009 in 2011).
Medtem ko so ga zaradi izjemnih rezultatov navijači kovali v zvezde, sam ob vseh teh dosežkih ni čutil nobenega ponosa ali veselja. Skozi leta je postal vse bolj otopel in nesrečen. Danes ve, da je bilo kolesarjenje zanj kot ventil za izražanje močnih potlačenih čustev, ki so se v njem nabrala v otroštvu in jih ni uspel predelati na drugačen način. Iz tega se je razvila zasvojenost s kolesom, ki se ji je kasneje pridružila še bulimija.
Pred leti je začel spoznavati vzroke svojih stanj in jih začel odpravljati. Tedaj se je njegova kariera profesionalnega kolesarja zaključila, saj je ugotovil, da ta ni združljiva z njegovo novo miselno naravnanostjo in življenjskim slogom, sam pa je postal učitelj AEQ metode (učenec AEQ metode 3 stopnje 1/6, učitelj AEQ dihanja 2. stopnje), za katero pravi, da mu je rešila življenje. Danes se tudi v večji meri posveča svoji družini; ženi in trem otrokom.
Še pred začetkom intervjuja je delil svoje spoznanje: »Športnik ne more biti vrhunski, če ni izjemno stravmatiziran in tako ločen od svojega telesa, da ga ne čuti več. Namreč, ko človek čuti in posluša svoje telo, zelo hitro ve, kje so meje; kaj je dobro zanj in kaj ne ter kdaj je treba odnehati.«
Kolesarjenje sem potreboval, da sem se utrudil do te mere, da sem otopel, ob koncu dneva pa sem nato praktično vegetiral. Ko zdaj gledam nazaj na ta odrekanja, mi je jasno, da so bila ekstremna. Ekstremna je bila tudi cena, ki jo je za to plačalo moje telo.
Kdaj in kako je v vas dozorela želja, da postanete profesionalni kolesar?
Kot otrok sem živel v okolju, ki me je ves čas dajalo v stanje nemoči, kjer nisem imel pravice in svobode, da bi izrazil to, kar sem nosil v sebi. Kronično sem doživljal zlorabe, saj je bil tak način vzgoje takrat nekaj običajnega. Po določenem času potlačevanja svojih občutkov sem čutil, kako se v meni ustvarja pritisk.
Kolesariti sem začel med poletnimi počitnicami. Takrat sem, namesto da bi odšel na morje, ostal doma. Vsak dan od osmih zjutraj do petih popoldne sam bil na kolesu. V dveh mesecih sem prekolesaril 1200-1300 kilometrov tedensko. Po koncu počitnic so se začele dirke. Začel sem nizati dobre rezultate in takrat se je moja kolesarska kariera začela.
Kolesarjenje mi je omogočilo, da sem lahko pritisk v sebi sproščal na družbeno sprejemljiv način, sem bil pa po njem tako utrujen, da sem prešel v stanje otopelosti. To, da nisem več čutil ničesar, sem začel enačiti s tem, da sem dobro. Da bi lahko ohranjal tako počutje, sem moral vsak dan intenzivno kolesariti. Tako sem začel zlorabljati kolo in postal odvisen od njega.
Jani Brajkovič med kolesarsko dirko v sezoni VN Avtomojster v Podsmreki, oktober 2019. Foto: Uroš Hočevar
Kaj se je dogajalo v vašem otroštvu, kar je v vas povzročilo tako težke občutke in pritisk?
Starši so me vzgajali enako, kot so njih vzgajali njihovi starši, le na bolj moderen način; s silo, ustrahovanjem in tepežem. V tistih časih je bilo to nekaj običajnega. Ker sem se ob vsem tem toliko časa počutil nemočnega, sem začel čutiti čedalje večji odpor do svojih staršev. Kot petletni otrok teh čustev nisem mogel izraziti, zato sem jih tiščal v sebi in potlačil. Takrat nisem vedel, kaj je narobe z mano, zakaj čutim ta pritisk. Ker nisem poznal nobenega drugega načina vzgoje kot tega, ki sem ga bil deležen, sem mislim, da je ta edini pravi, normalen.
Otroci poberejo vedenjske vzorce po svojih starših in tako je bilo tudi pri meni. Večino vzorcev sem pobral po očetu, ki je bil med drugim tudi čustveno odsoten. Kasneje sem si sicer rekel, da svojih otrok ne bom nikoli vzgajal tako, kot so starši vzgajali mene. Res je, da jih nikoli nisem tepel, sem jim pa škodoval na drugačne načine.
