Dr. Leonida Zalokar: Ni skrivnost, da sem bila kot deklica v ustanovi

Lahko bi se že upokojila, o tem se v zavodu s kolegi odkrito pogovarja in napoveduje svoj odhod, ki pa se odmika zaradi kriznih razmer, v katerih so tako zavodi kot celotna družba. Dr. Leonida Zalokar bo s sodelavci vztrajala, vsaj dokler bo še čutila voljo, energijo in podporo.

Čeprav je ženska, ki prej kot težave vidi rešitve, večkrat tako v diktafon kot sicer v pogovoru posvari: »Čaka nas razpad sistema. Če sistem že ni razpadel. Preplavljeni smo z nasiljem. Ne sprocesiramo več.«

Od tragedije v Beogradu se ljudje sprašujejo, ali se to lahko zgodi pri nas in kaj storiti, da se ne bi, s tem vprašanjem vas od takrat kličemo tudi novinarji.

Zelo nehvaležno vprašanje, vendar tudi potrebno. Na svetu ni človeka, ki bi lahko za nekoga enoznačno izjavil: »Da, ta oseba je zmožna moriti« in »Ne, ta oseba ne bo nikoli morila.« Seveda se podoben dogodek lahko zgodi tudi v Sloveniji, tragično dejstvo pa je, da ni recepta, kako to preprečiti. Dejavniki, ki vplivajo na tovrstno vedenje, so tako kompleksni, prepleteni, zadevajo številna področja proučevanja vsakega posameznika – biologijo, psihologijo, medicino, psihiatrijo, socialo, da jih ni moč napovedati oziroma preprečiti.

Napovedovanje nasilnega vedenja s ciljem napovedi umora je izjemno zahtevna naloga, temelji pa zlasti na predvidevanju, upoštevajoč kompleksne in relevantne podatke. Problem Slovenije v primeru obvladovanja nasilnega vedenja otrok in mladostnikov je predvsem njena neodzivna in neučinkovita drža, ki je rezultat neodgovornega, nekritičnega in dolgoročno škodljivega eksperimentalnega vpeljevanja tujih modelov obravnav takšnega vedenja v preteklosti, ki je s svojo permisivno in preveč zaščitniško naravnanostjo tudi pomemben dejavnik za neobvladljivo stanje, ki smo mu priča danes.

Vi se pri svojem delu srečujete s težavnimi mladostniki na eni strani in sistemom na drugi. Kje je srčika težav?

Absurdnost in sprevrženost sistema občutimo v vzgojnih zavodih in strokovnih centrih na lastni koži. Pred vključitvijo mladostnikov v zavod so se z njimi v mnogih primerih dolga leta ukvarjale različne službe, ustanove in društva – svetovalci na centrih za socialno delo, psihologi, psihoterapevti, nevladne organizacije, pedopsihiatri … A kljub temu so v tem obdobju, tovrstne oblike pomoči lahko namreč trajajo tudi dolga leta, nekateri mladi postali povsem neobvladljivi, nevarni in ogrožajoči zase in za druge.

Vsa ta pomoč je največkrat temeljila na prizadevanju za mladostnikovo motivacijo, za pridobitev njegove pripravljenosti za sprejetje pomoči, prostovoljnosti – za kar pa niso vsi osebnostno opremljeni. Z vsemi navedenimi poskusi pomoči se seveda strinjam, a kje je meja? Izčrpavanje in prosjačenje mladostnika za njegovo sodelovanje in motivacijo je pri vedno večjem odstotku mladostnikov popolnoma zgrešeno delovanje.

Ko je že vse zavoženo, pa čez noč sledi zahteva za sprejem v vzgojni zavod in pritiskanje na zavode. Takrat so lahko mladi že povsem osebnostno oškodovani, vedenjsko neobvladljivi, terapevtsko neodzivni, arogantni, cinični in »nedotakljivi«, k nam pridejo s sloganom »kaj mi pa morete«. In seveda moramo zaradi vsega navedenega uporabljati tudi omejevalne ukrepe. Kakšna perverznost sistema!