V DVOJE

Ekskluzivno Boris Cavazza in Ksenija Benedetti: To je moj zadnji intervju

»Pred zadnjim posegom me je bilo precej strah. Celo razjokal sem se. A v resnici nisem jokal zaradi samega sebe, temveč zaradi strahu pred tem, kaj bo z mojimi.«

Odpri galerijo

Boris Cavazza in Ksenija Benedetti FOTO: Leon Vidic/delo

Nika Vistoropski

06.12.2022 ob 01:00

Nika Vistoropski

06.12.2022 ob 01:00

Poslušajte

Čas branja: 18:36 min.

Jesensko dopoldne je bilo sončno. Boris Cavazza in Ksenija Benedetti sta ob čaju sedela v kavarni Union. Še preden se dodobra zahvalim, ker sta si vzela čas za ta pogovor, se Ksenija nasmehne, Boris pa pove, da je ta intervju njegov zadnji. Sledi preplet spominov in vsakdanjih zadovoljstev, življenj, prepolnih doživetij. In hvaležnost za vsak nov dan, ki omogoča čudenje.

Boris, opažate, da vam stvari, ki so vam bile nekdaj v veselje, postajajo naporne?

Boris: Recimo petje. Leonardiju (Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje, šansone s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo, napisala leta 2005 z albumom 11 korakov. Leta 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo Sprehod.) kar nekako ne morem dopovedati – čeprav zdaj vendarle mislim, da mi je uspelo –, da si besedil ne morem več zapomniti tako dobro kot nekoč. Tudi z melodijo imam več težav, kot sem jih imel včasih.

Ko sem bil majhen, sem se nenehno tiščal k mami. A mi je prigovarjala, naj spustim njeno krilo, naj grem v svet. Živeli smo zelo skromno. Očeta ni bilo več, mama pa pogosto ni imela dovolj, da bi bilo zadosti hrane na mizi. Zato smo hodili tja, kjer smo se lahko najedli.

Boris

Vas to frustrira?

Boris: Niti ne. Opažam le, da ljudem težko dopovem, da česa ne zmorem več tako, kot sem nekdaj.

Onaplus

Celoten članek je na voljo našim naročnikom. Vabimo vas, da to postanete ali zakupite dostop do vsebin po meri.

Naročite se

Obstoječi naročnik? PRIJAVITE SE

Preberite še:

Manca Košir: Še nikoli nisem tako jasno videla, kdo sem in kaj nisem
»Kaj bi lahko dala mladim več kot zgled lastnega življenja? Tudi zato je rak prinesel blagoslov,« pravi dr. Manca Košir.
V RAKU NAŠLA BLAGOSLOV

Teja Roglič

Anita Ogulin: Težko mi je priznati, a moje trenutno počutje je bolj pri dnu
Anita Ogulin že desetletja razkriva trpkosti slovenske družbe. Zdaj je na eni največjih življenjskih preizkušenj, saj mora samo sebe postaviti na prvo mesto.
intervju

Nika Vistoropski

Desa Muck: Vsakič, ko sem bila v stiku s starši, sem zbolela
Desa Muck je v obdobju življenja, ko je pomirjena. Piše novo knjigo za otroke, v kateri bodo glavno besedo seveda imele – živali.
NAUČILA SE JE REČI NE

Nika Vistoropski

Ana Roš: Pri 50 je skrajni čas, da najdeš pravega
Po dvajsetih letih, ko se je s Hišo Franko povzpela na vrh svetovne gastronomije in prejela dve Michelinovi zvezdici, je Ana Roš naredila korak naprej.
ISKRENO O LJUBEZNI

Klavdija Miko

Hči pokojne Mojce Senčar: Hvala za trenutek, ki me je znova zbližal z mami
Tri leta je, odkar se je poslovila ena naših najbolj srčnih zdravnic Mojca Senčar. Njena hči Polona Strnad je z nami spregovorila o spominih na mamo.
NEPRECENLJIVA DEDIŠČINA

Slovenka, ki spremlja umirajoče, razkrila, kaj ljudje obžalujejo na koncu življenja
Andreja Cilenšek, vodja programa Prostovoljstvo v Slovenskem društvu Hospic, nam je zaupala svoje izkušnje z umirajočimi in žalujočimi.
HOSPIC

Petra Kušar

Več iz te teme:

Boris Cavazza Ksenija Benedetti izguba bližnjih minevanje staranje možganska kap spomin strah