Doktorirala je iz humanistike in družboslovja, vendar se že več let ukvarja predvsem z meditacijo in jogo. S celostnim pristopom Pot navznoter, ki starodavno modrost združuje s sodobnimi spoznanji in čutečo jogo, navdihuje in podpira ljudi, da v sebi najdejo zavetje miru in zaživijo prebujeno.
Opaža namreč, da si številne ženske ne dovolijo počivati, ker mislijo, da morajo ogromno postoriti, preden si lahko vzamejo čas zase. V intervjuju je razkrila nekaj načinov, kako ozavestiti in preseči omejujoče vzorce in se spoprijateljiti s sabo.
Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z jogo?
Z jogo se intenzivno ukvarjam od dvajsetega leta, vendar sem se zanjo zanimala že prej. Že v srednji šoli sem brala o jogi in drugih azijskih duhovnih izročilih, saj so v meni že ob prvem stiku vzbudili neizmerno radovednost. Pri devetnajstih sem se odpravila v Tara joga center v Ljubljani, kjer sem spoznala svojo dolgoletno učiteljico. Pritegnil me je zelo tradicionalen indijski način poučevanja joge, ki je segel v globine.
Kdo pa vas je navdušil nad jogo in meditacijo?
Mama je nekaj časa hodila na jogo k isti učiteljici, kot pozneje jaz, a se takrat prav zato nisem hotela vpisati tja – ker sem bila v takšnih letih, da če mama nekam hodi, pa jaz že ne bom! Pozneje sem na spletu našla ta isti tečaj joge, vmes sem že pozabila, da je to tista Mančina joga in se navdušeno odločila, da se vpišem.
Če pa bolje pomislim, kje so korenine moje ljubezni do poti navznoter … Že v otroštvu sem bila rada sama - kar zaprla sem se v svojo sobo, da sem bila lahko čisto v miru! Lepo mi je bilo. Ne sicer vedno, saj sem bila tudi kdaj osamljena. Večinoma pa me je samota izpolnjevala in samodejno sem razvijala pristope, kako biti prijateljsko s seboj. Marsikateri otrok bi dandanes najbrž sam prišel tudi do meditativnih stanj, če ne bi imel tako natrpanega urnika.
Že v otroštvu sem bila rada sama - kar zaprla sem se v svojo sobo, da sem bila lahko čisto v miru! Lepo mi je bilo. Ne sicer vedno, saj sem bila tudi kdaj osamljena. Večinoma pa me je samota izpolnjevala in samodejno sem razvijala pristope, kako biti prijateljsko s seboj.
Vam je kljub temu kdaj težko biti sama s sabo?
Zagotovo, saj smo ljudje družabna bitja. V sebi pa vsi nosimo barvit spekter prijetnega in neprijetnega doživljanja. Kadar smo sami, pogosto potrkajo kakšne sence na naša vrata. V tišini sem se veliko naučila o sebi in se dodobra seznanila z zahtevnejšimi notranjimi sopotniki – strahom, nemirom, bolečino … Kako ravnati z njimi? Pristopi, ki jih predajam na programih Pot navznoter, v veliki meri izhajajo iz teh mojih notranjih »potovanj«. V katera pa se rad vmešava, jih prekinja ali celo onemogoča nervozni vzgib, ki straši, da bom zato zamudila silno pomembne reči …
V tišini sem se veliko naučila o sebi in se dodobra seznanila z zahtevnejšimi notranjimi sopotniki – strahom, nemirom, bolečino, foto: Taja Harris
Čutite torej strah pred tem, da bi zamujali življenje?
Seveda, saj ga najbrž večina sodobnih ljudi, se vam ne zdi? Stalno smo bombardirani s sporočili, ki vpijejo »ne spreglejte!«, »ne zamudite!«. Tudi sama jih ob promocijah vsebin dostikrat pišem … Kakšna godlja, ha? Ker enostavno ni mogoče, da ne bi ničesar spregledali in ničesar zamudili. Globoko in vztrajno se lahko posvetimo relativno malo rečem. Ta strah se je zelo zajedel tudi v duhovnost – ljudje tekamo od ene delavnice k drugi, od enega učitelja k drugemu, ker kaj pa, če to, kar poznamo, ni dovolj in se za naslednjim vogalom skriva nekaj še boljšega?
Čeprav se ukvarjate z notranjimi potovanji, ste tudi precej potovali, predvsem v Indijo, kjer ste se menda počutili kot doma. Ste se v slovenskem kulturnem prostoru pogosto počutili odtujeno?
V Sloveniji se z leti udomačujem. Načeloma mislimo, da tam, kjer se rodiš, si najbolj doma. Sama sem se dostikrat počutila zelo odtujeno, kot kakšna vesoljčica, ki je po čudnem naključju pristala na tej rodni grudi in se ob doživljanju tukajšnje stvarnosti silno čudi. Toda z leti mi Slovenija postaja vse bolj domača. Podobno velja za deželo mojega telesa – tudi telo mi je bilo na neki način tuja dežela, ki sem ga z leti vse bolj vzljubila.
Na kakšen način se je izražalo to, da se niste počutili domače v svojem telesu?
V pomanjkanju stika z njim. Nisem bila dobra v telovadbi, nisem bila dobra v športnih veščinah – kakor da telo ni ubogalo tistega, kar bi si glava želela. Ko sem se srečala z jogo, pa kot bi se telo prvič zares sprostilo, kot da ga končno čutim. Da končno sem tudi telo!
Predvsem osebno vadbo doma sem si sama tako prilagodila, da sem raziskovala, kako lahko to doživljanje ljubeče domačnosti s telesom še poglabljam. Zdaj se o tem pogosto govori, recimo v somatskih pristopih, takrat pa o tem še ni bilo veliko znanega.
Prevladovala sta dva pristopa – prvi, ki je bolj duhoven, da je umiritev telesa zgolj odskočna deska za transcendentna meditativna stanja, ki telo presegajo; drugi pa je športen, da s telesom dosegamo športne rezultate. Tudi danes večinoma še prevladujeta omenjena pristopa. Toda ideja, da je telo moj dom, prostor, kjer se počutim dobrodošlo, je v zadnjih letih vse bolj v ospredju, kar je čudovit premik. To potrebujemo, ker smo zelo odtujeni od svojih teles - tudi ljudje, ki se s športom ukvarjajo, ker vidijo telo kot sredstvo za doseganje ciljev.
PREBERITE ŠE -> Ana Rozman: To je tisto, kar sodobni ženski najbolj primanjkuje
Ne nazadnje ima telo pomembno vlogo tudi v intimnih odnosih. Se vam zdi, da se odtujenost od telesa kaže tudi na tem področju?
Da, tudi v intimnosti se kaže. Beseda intimacy v angleščini, če jo razdelimo po zlogih v into-me-see, pomeni videti vame. Nekdo lahko intimno vstopi v naše telo – pa nas vidi? Kot osebo? Kot bitje? Kot vse, kar zares smo? Da bi bili spolno privlačni, svoja telesa skušamo izpopolniti. To opazim tako pri sebi kot pri drugih. Redkokdo, ki je iskren sam s sabo, lahko reče, da tega ne čuti.
Tudi v sebi vidim vzgib, kot je nečimrnost, želja, da bi bila sijajna, da bi bila občudovana, večno mlada. Vprašanje je samo, koliko dovolim, da to usmerja moje življenje. Stisne me kdaj, ko vidim, kako se moje telo stara … Pa lahko mogočna družbena sporočila, da ne bi smelo biti tako, izpuščam? In se vprašam, kako se lahko spoprijateljim tudi s tem, kar me plaši.
Kako pa se spoprijateljite s strahom pred spreminjanjem telesa?
Z ljubeznijo. Nekje sem nekoč slišala za čudovito zamisel: ljubezensko pismo telesu. To idejo sem kasneje poglobila in nastale so krasne delavnice na to temo. Napišemo torej svojemu telesu, da ga brezpogojno sprejemamo, se vprašamo, kako ga lahko ljubeče podpiramo, zahvalimo se mu za tisto, kar nam omogoča in mu obljubimo, da ga bomo negovale, spoštovale, varovale.
Ideja, da moje telo ne bi smelo kazati znakov staranja, je pravzaprav okrutna in ni moja – od nekje sem jo prevzela in jo ponotranjila. Toda lahko se vprašam: še želim verjeti temu? Če ne, lahko delam korake v smeri, da prekinem pogodbo s tem »hudičem«. Včasih nam lahko pomaga, če si zapišemo okrutna prepričanja o telesu na papir in nato to vržemo v ogenj. Nato pa se zahvalimo telesu, da je tukaj, da je živo, da nam omogoča doživljanje, da nam sporoča resnico.
Današnja kultura je vedno bolj kultura narcisizma, kar se povezuje tudi s fenomenom večne mladenke oziroma mladeniča – nekoga, ki ne želi odrasti in izpustiti pričakovanj, spustiti način doživljanja sveta, ki je zdrav v zgodnjih dvajsetih, pri petindvajsetih pa ga je treba počasi pustiti za sabo, če hočemo priti na naslednjo razvojno stopnjo. Številni ljudje pa bi bili radi stari večno dvajset.
Ste si tudi vi to želeli?
Na nekaterih področjih vsekakor, na drugih pa sem se, odkar pomnim, počutila zelo staro, pravzaprav starodavno … Kot da sem se že rodila stara sto let, a tega ne mislim le v slabem smislu, ampak tudi v dobrem – kot bi mi bila na trenutke dostopna neka modrost, ki presega mojo starost, izkušnje, osebnost … Ta notranja modrost pravi: spusti idejo, da imaš lahko polno življenje samo, če je tvoje telo videti, kot da je staro dvajset let. Je povsem zgrešena.
Za nagrado dobiš nekaj, kar je precej bolj dragoceno in hranljivo. Spoznanje, da ti to ni treba, da lahko živiš v tem trenutku še bolj polno, radoživo ravno zato, ker je tudi tvoje življenje minljivo. Kako dragocen je vsak hip! In kako lepo je zoreti skozi pisano paleto letnih časov življenja … Vsak cikel nosi drugačne sadove. Škoda bi bila, da bi vedno hoteli biti v pomladi ali poletju, saj jesen bogato obrodi.
Ljubezen z veliko začetnico, ki se je sama želim učiti iz dneva v dan, je pravzaprav ljubezen do življenja v vseh odtenkih, foto: Taja Harris
Spuščanje tudi v odnosih ni enostavno, kar ste najbrž spoznali ob ločitvi. Kaj vse ste čutili takrat?
Poročimo se, ker čutimo, da je »to to«. Da je vredno. Z (za)upanjem, da bo za vedno … Življenje pa prinese svoje in zgodi se, da kljub trudu skupaj več ne gre. Sama sem ob jasnem zavedanju, da je to najboljša pot za oba, ob ločitvi pred sedmimi leti doživljala tudi grenke občutke velikega življenjskega poraza in izgube. Toda bolečina, ko jo predihaš, odpre vrata v ...
