Doc. dr. Tanja Bagar je diplomirana mikrobiologinja, doktorirala je iz biomedicinskih znanosti. Njena knjiga Konoplja v medicini je najprej izšla v nemškem jeziku, šele nato pri nas. Najdragocenejše darilo, ki ji ga je življenje poklonilo, pa je globok odnos s hčerko. Živita na Goričkem, v hiši iz naravnih materialov.
Odraščali ste na Goričkem, v sozvočju z naravo. Kakšne spomine imate na zgodnja leta življenja?
Odraščala sem v majhni vasi, kar je imelo svoje prednosti, predvsem to, da sem bila obkrožena z živalmi. Vedno smo pri hiši imeli psa in več mačk, nekaj časa tudi kravo, pujske in koze. Oče je večkrat domov prinesel kakšno ranjeno žival, enkrat tudi srnico.
V osnovni šoli smo imeli izjemno učiteljico biologije. Ko je prvič omenila celice in pokazala, kako so videti, se je v meni vzbudilo močno zanimanje zanje. In to traja še danes. Bila sem zelo pridna učenka. V puberteti me niso zanimali diskoteke, popivanje in iskanje fantovske pozornosti. Težko sem našla vrstnike, ki bi jih zanimala znanost ali globlje plati življenja. Ko sem prišla študirat v Ljubljano, pa se mi je odprl nov svet.
Kaj vas je privlačilo v znanosti?
Moje prvo počitniško delo pri 14 letih je že bilo v laboratoriju. Med študijem sem komaj čakala, kdaj bomo imeli vaje in kaj bomo čarali v njem. Ko sem dobila mesto mlade raziskovalke na Kemijskem inštitutu, nisem mogla verjeti, da bom za raziskovanje v laboratoriju celo plačana. Želela sem se ukvarjati z znanostjo, ker sem hotela z njo nekaj prispevati svetu.
V znanstvenem svetu pa so pravila igre žal drugačna. Ne šteje namen, ampak le število publikacij, indeksi revij, ugled. Vse je bolj igra ega, torej kdo je močnejši, kot to, kaj se raziskuje in komu bo to prineslo nekaj dobrega. Če želiš v znanosti narediti kaj, kar bo v dobro sveta in bo osnovano na integriteti, boš za to zelo težko dobil denarna sredstva, saj greš proti toku.
Zame ni bilo samoumevno, da bom mama. Veliko znanstvenikov načrtno nima otrok, ker je usklajevati strastno raziskovanje in družino prekleto težko. Ko pa je odločitev padla, sem vedela, da bo otrok moja prioriteta. Že nosečnost mi je postavila življenje na glavo v najboljšem in najslabšem smislu. Takrat se je končal moj odnos s hčerinim očetom. To me je globoko prizadelo, čisto sem se zlomila.
