A naj to, kar vam v prihajajočem letu želim, pospremim z ilustracijo. Ker bo tako morda bolj jasno. Bolj razumljivo.
Ko sem v enem zadnjih intervjujev povedala, da nameravam po upokojitvi zapustiti Slovenijo, je sledila zanimiva posledica: veliko ljudi me je vprašalo, kam bom šla. In zakaj. To, kam bom odšla, ostaja odprto. A naj za ilustracijo, ki že vključuje odgovor, zakaj bom odšla, navedem resnični primer, ki je poveden.
Sorodnica prijateljice moje prijateljice, ki ne živi v Sloveniji, se je ob upokojitvi spopadla z neprijetno resnico: s svojo pokojnino ni mogla normalno preživeti v kraju in državi, v kateri je živela, sploh ker je morala pozimi ogrevati hišo, ki jo je podedovala od staršev in v kateri je bivala.
Stisko je rešila tako, da se je preselila na Kubo. Ne samo, da je tam lahko normalno preživela s svojo pokojnino, ampak je poročala še o dodatni boniteti: da se namreč njen dan začne z zajtrkom, ki ga spremljajo pesem, petje, ples in smeh domačinov, ki so del njihovega običajnega življenja. Povedala je, da je to tisto najlepše v njenem življenju na Kubi.
Me je pretreslo. To že moram reči. Ne toliko to, da je v družbah, ki imajo bistveno manj materialnih dobrin, kot jih imamo sami, v družbah, kjer nekateri živijo v veliki revščini, zadovoljstvo z življenjem bistveno bolj prisotno kot pri nas na Zahodu, kjer nas ima velik del vsega dovolj. Celo vsega preveč. Vsaj v materialnem smislu. A smo kljub vsemu, kar imamo, globoko ...
