»Na vsem svetu sile proti logiki hitrega bogatenja peščice ljudi ni, nismo je razvili. Čeprav se vse stranke pretvarjajo, da zagovarjajo nas, v resnici vse delajo za velike bogatune,« pravi prof. dr. Igor Lukšič, redni profesor na fakulteti za družbene vede, nekdanji minister za šolstvo in šport in nekdanji predsednik Socialnih demokratov.
Pogovor teče o aktualnih političnih temah, a tudi o tem, kaj si želijo študentje, mladi, s katerimi je redno v stiku. In ker ima med intervjuji pogosto na obrazu malce porogljiv nasmešek, ne začnemo preveč resno, temveč z napol v šali zastavljenim vprašanjem, koliko časa bomo še imeli vlado.
»Verjetno do konca mandata, ker ima ta vlada neverjetno večino. Vidimo pa, da Goloba zdaj naganjajo prav tisti, ki so ga nastavili, a upanja oziroma strahu – kakor pač za koga –, da bi ta vlada odšla, ni,« odvrne z nasmehom.
Ali ob spremljanju aktualne politične situacije pogrešate aktivno delo v politiki?
Ne. Ne čutim nostalgije po tem, kar je bilo, to sem prenehal, ne zanima me več.
Podpora na volitvah tej vladi je bila izjemna, a vendar se zdaj zdi, da se vse ustavlja, zatika, tudi podpora vladi pada. Zakaj?
Ker se stvari v politiki dogajajo v skladu z življenjskim konsenzom ali, če bi rekli heglovsko, v skladu z duhom časa. Realna politična razmerja določajo možnost spremembe, ne pričakovanja ljudi. Janševa vlada je šla radikalno proti elementarni normalnosti, malo zaradi covida, malo zaradi narave Janševih vlad, zato so bila pričakovanja ljudi potem zelo visoka.
Igra visokih pričakovanj in nizke sposobnosti vsakokratne vlade, da jih uresniči, to se nam dogaja ves čas. Smo majhen, zelo ambiciozen narod, na individualni, skupinski ali podjetniški ravni smo sposobni izjemnih rezultatov, saj tam ne potrebujemo širokega konsenza in stabilnih dolgoročnih koalicij. V politiki pa stvari delujejo drugače. V politiki se z ravno takšno silo, kot jo ti usmeriš v neki cilj, na drugi strani nasprotniki usmerijo proti tebi.
Poleg tega smo v mednarodnem prostoru tako nepomembna zgodba, da ne moremo mimo vloge, ki jo ima svet predvideno za nas. To spoznanje je boleče, a je dobro, da se tega zavedamo. Ko je šel na primer Janša ustavljat vojno v Ukrajini, je bilo absolutno slabo. To je človeško gledano prava gesta, mednarodnopolitično pa nepotrebna, saj nas izpostavlja mnogo bolj, kot lahko prenesemo. Tu imamo težave tako s predsedniki vlad kot z ministri, radi namreč dajejo vtis, da lahko naredimo mnogo več kot zares lahko.
Tudi naš predsednik vlade vsak teden napove novo reformo, ljudje pa potem seveda začnejo pričakovati, da se bo nekaj zgodilo. Politični posel je zelo zapleten. Nam se ves čas zelo veliko dogaja, postavljamo in rušimo vlade. Naša politika je kot mehiška limonada: emocionalno nabita, strateško pa prazna. In kljub nenehnim razočaranjem nad našimi vladami je kakovost življenja tu še vedno tako visoka, da je ne bi zamenjali za nič na svetu.
Ko greš v politiko, je dobro, da imaš zaveznike v družini. Če nimaš trdne družine, je bolje, da v politiko ne greš. Golob je to vedel, najprej je rekel, da ne gre v politiko, ker želi ohraniti svojo družino. Ko zdaj gledamo nazaj, vidimo, da njegova situacija ni bila in ni rožnata.
