Na poti do sebe se je Anita Gomezel, socialna pedagoginja, terapevtka transpersonalne kognitivne terapije ter NARM travma terapevtka, učiteljica jasne/nenasilne komunikacije in ustanoviteljica programa Zaživi Sebe®, začela izobraževati, zdaj pa s skupinskimi delavnicami in individualnimi posveti pomaga ljudem, največkrat na področjih soočanja s potlačenimi čustvi in nekonstruktivnimi vzorci, s travmami, ob poti preseganja nizke samozavesti in odtujenosti do sebe, najraje pa takrat, ko njeni sogovorniki začutijo, da v življenju ne želijo zgolj životariti, temveč preprosto živeti.
Anita je pri svojem delu neverjetno nežna in hkrati odločna, predvsem pa se je z njo prijetno pogovarjati. Kot pravi sama, je šla skozi dolg proces, da je prišla do točke, kjer se je v večini odrešila bremen preteklosti, v njej pa so se zopet čisto počasi zarasle vrednote pristnosti, živosti, odprtosti, srčnosti, prizemljenosti in poštenosti, ki so pravzaprav že ves čas tam.
Pravite, da je osebni razvoj vaš način življenja, da ste vse, kar učite, izkustveno prestali tudi sami, včasih celo večkrat. Omenjate odtujenost od sebe, prestrašenost, negotovost, razpršenost, občutke manjvrednosti in nemoči, igranje žrtve in nešteto vlog, ki nas oddaljujejo od stika s samim seboj. Kako je uspelo vam?
Moja pot dela na sebi se je začela pred skoraj 20 leti. Izkustveno vem, kako je, ko te življenje na trd način uči živeti, vem, kako je, ko si na tleh in ne vidiš več smisla, ko te krivda privija in strah onemogoča, da bi naredil korak naprej, ko se bojiš ljudi in samega sebe, ko nimaš za preživetje in računi vseeno prihajajo, ko začenjaš kariero ob skrbi za malega otročiča, ko izgubiš bližnjega iz danes na jutri, ko se bojiš reči ne.
Skozi različne procese dela na sebi, skozi izobraževanja in učenje, sem se začela zavedati svojih občutkov, svoje vrednosti in moči, naučila sem se postaviti zase, izraziti svoja stališča in stati za njimi, predvsem pa sem se naučila nežnosti in odprtega srce do ljudi, do katerih sem prej gojila zamere. Sedaj sem lahko to, kar sem in mi je za večino več ali manj vseeno, kaj si mislijo o meni, saj se zavedam, da ljudje večinoma le projiciramo svoje stvari v druge.
Sliši se preprosto, pa vendar, vedno več ljudi prosi za pomoč. Bi se strinjali, da smo ženske v teh časih bolj razpršene kot kadarkoli prej?
Opažam, da je vse usmerjeno v to, da gremo bolj in bolj navzven, k temu nas usmerja tudi družba. Včasih so bile ženske bolj osredotočene na družino ali na kariero. Danes se zdi, da obvladujemo to dvoje, pa še veliko drugih reči, pri čemer ženske, pa tudi moški, jemljejo družbena pričakovanja preveč za svoja in se še bolj izgubijo.
Ženskam svetujem, da se ...
