Posledice travm: smo ranjeni otroci v odraslih telesih
Zdi se, da gre za nekaj, na kar bi bilo najboljše pozabiti, žal pa življenje pogosto dreza v nas in nas spodbuja, da se soočimo s svojimi izzivi, ter se jih končno osvobodimo. To lahko najbolj učinkovito naredimo skozi proces priznanja, trdega dela in spuščanja vsega nepotrebnega do te mere, da nas travma nič več ne zaznamuje, ampak nam je dala pomembno lekcijo.
Po mnenju socialne pedagoginje Anite Gomezel živimo v družbi, ki je prepredena s posledicami travm, ki se pojavljajo v različnih oblikah: razvojna travma, medgeneracijska travma, šok travma, sekundarna travma, kompleksna travma.
"Upam si trditi, da ne poznam posameznika, ki se ga posledice travm ne bi vsaj dotaknile, nekatere pa so tudi precej oblikovale. Posledice travm so tako vtisnjenje v naš vsakdan, da se jih pogosto sploh ne zavedamo. Večina ljudi ne čuti ali pozna svojih občutkov, saj so preveč obrnjeni navzven, kar se izraža predvsem skozi to, da ne zaupajo vase, imajo manjvreden občutek lastne vrednosti, veliko je anksioznosti, depresije, tudi drugih duševnih motenj. Zdi se, da okoli nas hodi veliko ranjenih otrok v odraslih telesih. Odrasel človek je zame avtentičen človek, ki iz svoje avtentičnosti tudi živi, kar pa je precej težko, če so nas doletele travme, ki jih moramo v prvi vrsti najprej ozavestiti," pravi Anita.
Spoznanje, da smo doživeli travmo, prinaša veliko bolečine, pa tudi osvoboditev
Gomezelova predlaga, da se najprej pogovorimo sami s seboj in se sistematično lotimo samopregleda. Vprašajmo se, ali smo zadovoljni s sabo, z odnosi, ki jih gojimo, s svojim življenjem. Večja odstopanja kažejo na odtujenost od resničnega sebe, ki se kaže kot posledica travm.
Morda travme nismo doživeli sami, temveč so jo v nepredelani obliki naprej prenesli naši predniki, ki se tega pogosto sploh niso zavedali. Zaradi svojih bolečin so svoje otroke vzgajali s hladno držo, odtujenostjo, z osredotočenostjo na preživetje. "Zaradi bolečine so zaprli srce, posledično pa njihovi bližnji, predvsem otroci, v življenju še nikoli niso prejeli pomembnega občutka, da so bili v življenju slišani, razumljeni, videni, ljubljeni."
Samopregled za prepoznavanje in soočanje s travmami
Po mnenju strokovnjakinje smo vsi do neke mere ponotranjili posledice travm, tisti, ki imajo več aktivnih in direktno doživetih travm, pa se bodo našli v več spodaj naštetih točkah:
Ali imamo stik s svojim telesom? Lahko zaznavamo in upoštevamo njegove potrebe? Ali imamo stik s svojimi občutki (z vsemi, ne zgolj nekaterimi), si jih dovolimo čutiti, jih znamo predelovati? Lahko čutimo svojo vrednost, notranjo resnico, svojo moč? Nas mučijo nočne more? Znamo biti v stiku z drugimi, ne da je prisotna neprestana bolečina in čutimo zaplete v odnosu? Imamo občutek, da živimo življenje, ga ustvarjamo ali zgolj životarimo? Se izgubljamo v odvisnostih (to niso samo droge, lahko smo odvisni od sladkorja, tehnike, odnosov, od zunanjih potrditev itd.)? Kako upravljamo svoj stres? Smo neprestano v boju/begu/zamrznitvi/ disociaciji ob odzivih in že ob nizki ravni stresa burno reagiramo ter se težko pomirimo? Je naše telo zdravo ali se nam ponavljajo bolezni?
Travme so sestavni del naših življenj
Ljudje smo se s travmami preprosto naučili živeti. So del nas, in dokler jih nekaj ne sproži, se jih niti ne zavedamo. V takšnih primerih gre za podedovane travme naših prednikov, ki niso tako travmatične, vendar so vseeno del nas in se ob njih učimo.
"Včasih mi sogovornik na terapiji pove, da ne vidi vzroka svojih težav, kasneje pa se odpre bolečina, ki jo je pogosto zaznal pri babici ali dedku ali pa se je prek enakih čustev odzvala njegova mama," poudari Gomezelova in doda, da je otrok v prvih sedmih letih razvoja izredno odprto bitje, ki močno zaznava svojo okolico. Ker šele išče svojo bit, pogosto tuje občutke enači s svojimi, kar je zanj prezahtevno, zato čustva z obrambnimi mehanizmi potlači vase in se jih več ne zaveda. Vsa ta vsebina pa še vedno vpliva nanj in na njegovo življenje.
PREBERITE ŠE -> Psihoanalitik Tine Papič: Slovenska posebnost je travmatiziranost, povezana z vojnami
Med ljudmi je zelo razširjena tudi razvojna travma, ki se pojavi, ko se skrbnik oz. starš ne odziva na potrebe otroka, ker se ne zmore uglasiti z njim. Ne zazna, kaj se z njim dogaja, če je na primer v stiski, saj je zaradi svojih nepredelanih travm izgubil ta subtilni občutek zase in tako tudi za drugega.
Med elemente razvojne travme štejemo zanemarjanje (tudi čustveno), odtujenost, nezainteresiranost, prelaganje odgovornosti za svoje stanje na otroka, čustveno manipuliranje, čustveno zasedanje, nesprejemanje otroka in zaničevanje kakršnihkoli njegovih lastnosti, pa tudi fizično nasilje.
"Vse to starš počne, ker ne zmore drugače, ker ga njegove potlačene vsebine pritiskajo ob rob, zato se spravi na nekoga drugega. Otrok je za to 'idealen', saj se ne zna ali ne zmore braniti, ker je njegovo življenje tudi fizično odvisno od roditelja. Zato začne verjeti, da je slab, da je z njim nekaj narobe in sprejme vse prej omenjeno kot realnost, se v odnosu do sebe izgubi in začne le ugajati, saj mu to predstavlja preživetje. Otrok vedno žrtvuje svojo avtentičnost za ljubezen in sprejemanje, četudi je to le navidezna, iluzorna ljubezen. Kasneje v življenju pa nezavedno počne isto tudi kot odrasel," razloži socialna pedagoginja.
Razvojna travma najbolj vpliva na to, kako doživljamo sebe, koliko smo prepričani ali neprepričani vase, koliko svoje vrednosti čutimo, koliko si dovolimo pokazati sebe in svojo resnico, koliko smo se sposobni soočati z življenjem in njegovimi izzivi. Bolj kot se razpršujemo in razdajamo, v večji meri iščemo potrditve v svoji okolici, kar je znak, da v sebi tega očitno več ne zaznavamo.
Ljudje v sebi zatremo bistveno več čustev, kot se zavedamo
Po mnenju sogovornice ljudje na splošno potlačimo svoja čustva zato, da bi bili všečni drugim, v sebi pa skrivamo zelo ranjeni del, ki je svojo podobo razvil v obrambi. Ko se soočamo z veliko količino potlačene energije čustev, se nam sprva lahko zdi, da je stanje neobvladljivo. Soočamo se s svojo majhnostjo, nemočjo, bolečino ... Takrat je pomembno, da se ponovno začnemo povezovati s svojim telesom, saj delujemo po pravilu: več kot je prisotnih travm, bolj bežimo od svojega telesa, saj nam stik s telesom predstavlja grožnjo soočanja s čustvi, ki smo jih potlačili, ker so bile v času, ko je prišlo do kratkega stika, prezahtevne za predelovanje.
V trenutku, ko se ljudje zavedo potlačenih čustev, ta ponovno vzklijejo, živčni sistem pa se takoj brani z obrambo. Zato potrebuje takšna oseba veliko sočutja v obliki sprejemanja, mehkobe, varnosti, nežnosti in konkretna orodja za uravnavanje živčnega sistema. Ko posameznik prejme vse to, kar potrebuje, se lahko preoblikuje. V odrasli dobi lahko ob takšni izgubi samozavesti traja leta ali desetletje, da se ta zares zgradi.
"Bolj kot verjamemo v to, da nismo v redu, ker nismo dobili potrditve na tem področju, bolj smo pripravljeni svoje kriterije, svoje vrednote, dajati na stran z namenom, da bi bilo drugim lažje. Zaradi razvojnih travm začnejo ljudje igrati vloge, s katerimi pa se v resnici sploh ne poistovetijo, veliko je tudi nepovezanosti, neavtentičnosti. Obrambni mehanizmi so nam sicer takrat, ko je bilo najhuje, pomagali preživeti, zdaj pa jih, običajno nezavedno, živimo naprej, vendar nas ne izpopolnjujejo. Življenje iz odtujenosti od sebe je zame definicija depresije," pojasni Anita.
PREBERITE ŠE -> Anksioznost in depresija sta tesno povezani (in zakaj je to pomembno)
Vsi imamo podobne izzive, nismo edini, ki se soočamo s travmami
Čeprav je znani rek, da samo tisti, ki je v bolečini, ve, kako hudo je, smo si ljudje bolj podobni, kot si mislimo. V svojem življenjskem ciklusu se bolj ali manj v podobnih okoljih srečujemo s podobnimi izzivi, k čemur prikimava tudi sogovornica:
"Ko sem začela študirati, se mi je zdelo, da imam samo jaz težave, saj ljudje o stiskah preprosto ne govorijo. Šele na fakulteti sem spoznala, da se ljudje soočamo s podobnimi rečmi v svojem bistvu, to opažam tudi pri sogovornikih na terapijah. Morda ste v življenju imeli drugačne izkušnje od svoje okolice, vendar vsi v odnosu do sebe nosimo podobne težave, konec koncev imamo tudi podobne potrebe: vsi hrepenimo po ljubezni, varnosti, bližini, povezanosti, sprejemanju."
Če tega v otroštvu nismo bili deležni, smo to povezali s svojo samopodobo. "Majhni otroci so pristni, odrasli pa pogostno nismo dovolj avtentični, da bi uspeli prepoznati, kaj v stiski otrok zares potrebuje in ga podpreti na primeren način. Zato staršem, ki želijo pomoč za svoje otroke vedno rečem tisto, kar ne želijo slišati – naj začnejo delati na sebi in otrok se bo odzval. Tudi, če ni več malček, deluje v tej smeri – preizkušeno na lastni koži."
Čisto vsi po vrsti delamo napake, to je nekaj človeškega
Sogovornica pove, da odrasli ob zavedanju svojih travm skrušeno ugotavljajo, kako močan vpliv so imeli na svoje otroke in obžalujejo, da so tako ravnali:
"Tudi sama sem mama, zato preprosto moraš sprejeti, da delaš napake in da je tako ok. Kot odrasla oseba se trudiš po najboljših močeh spreminjati in transformirati to, kar si prejel od svojih prednikov. Zgolj en človek ne zmore razrešiti vseh nepredelanih travm več predhodnih generacij, to niti ni potrebno. Treba je sprejeti, da je dovolj, če delam to, kar zares lahko in se trudim otroku dajati naprej kaj drugega, bolj konstruktivnega, kot smo prejeli sami."
Živimo v časih, ko se nam je lažje ukvarjati z osebnostnimi izzivi kot pred stotimi leti. Hierarhija potreb po Maslowu bi jasno pokazala, da je tako predvsem zato, ker so naše fizične potrebe bistveno bolj zadovoljene, za kar se lahko zahvalimo generacijam pred nami. "Naš poligon v teh časih je izpopolnjevati se v osebnostni rasti. Verjamem, da so se tudi naši starši v večini trudili (četudi je bil takrat bolj poudarek na preživetju, ne toliko na osebni rasti) in predali naprej manj travm, kot so jih prejeli sami. Že sama evolucija življenja priča o tem."
PREBERITE ŠE -> Manca Košir: Še nikoli nisem tako jasno videla, kdo sem in kaj nisem
Izkopati se iz jame travm – odločitev morate sprejeti sami
Po mnenju sogovornice je pomembno, da pri reševanju težav poiščemo notranjo moč, ki jo v resnici nosimo čisto vsi: "Ne glede na to, kakšno prepričanje imamo o sebi in koliko travm smo dobili, nekje globoko obstaja košček nas, ki je povsem v redu in je ostal nedotaknjen, le prebuditi ga moramo. Pogosto je to daljša pot dela na sebi, pomaga pa za začetek tudi to, da na življenje skušamo gledati bolj pozitivno."
Anita ljudi doživlja kot potencial, na podoben način delujeta tudi humanistična in transpersonalna psihologija, ki izhajata iz tega, da imamo ljudje vse že v sebi, le k sebi se moramo vrniti.
Ta pot nazaj je dolgotrajen proces, pri katerem radi posegamo po hitrih rešitvah, ki pa nas ne pripeljejo do tistega, kar bi zares radi. Takrat se zatikamo v nekonstruktivne reči, ob katerih smo še bolj nezadovoljni, dokler ne obupamo nad vsem. Pot nazaj je delo na sebi, je soočanje s sabo, za kar si je treba vzeti čas, predvsem pa gre pri samopomoči za posameznikovo odločitev, da si želi živeti, ne več životariti, živeti kot žrtev okoliščin.
"Ljudje imamo veliko več notranje moči, kot si jo dovolimo živeti. Zanimivo je spoznanje, da potrebujemo veliko več moči, da v sebi nosimo travme kot za to, da jih predelamo. Izziv se kaže bolj v tem, da nas travma tako potegne v začarane kroge in se sami iz njih težko izkopamo. Takrat je dobrodošla pomoč od zunaj v obliki terapij, podpornih skupin, delavnic, tudi informacij, ki jih nosijo knjige, s pomočjo katerih včasih sploh prepoznamo, kaj se nam dogaja. Je pa za resničen napredek treba iti globlje od branja in poslušanja. Treba je pogledati vase in skozi. Šele tam se zgodi resnična preobrazba."
PREBERITE ŠE -> Dr. Saša Krajnc: Skozi pridnost sem živela najglobljo odtujenost od sebe
Za preobrazbo si ne postavljajte rokov, temveč zaupajte življenju samemu
Naša sogovornica je za predelavo svojih travm tudi sama potrebovala več kot deset let časa. Čeprav je pomembno ohranjati fokus, je pri predelavi travm pomembnejši celosten pristop. V družbi, ki je še vedno pod močnim vplivom patriarhalnega sistema, je veliko pritiska, da bi se stvari uredile hitro in učinkovito. Pri predelavi travm pa je proces praviloma drugačen – počasen, zahteven, a temeljit.
Po mnenju sogovornice je najbolj učinkovit pristop za reševanje travm celostni pristop, za katerega si moramo vzeti čas. Pristop od točke A do točke B, ne glede na to, če se na poti popolnoma iztrošimo, najverjetneje omogoča hitrejše rezultate, vendar na račun česa? Svet je storilnostno naravnan, ljudje pa izgorevajo, sploh ženske, saj ciljna usmerjenost v osnovi ni blizu naši naravi. Treba se je vprašati, ali si resnično želimo biti prvi in najboljši v presežkih, ali nas morda bolj izpopolnjujeta notranje zadovoljstvo in mir na poti.
