Nina Jenštrle je diplomirana psihologinja, ki je bila po koncu študija dve leti zaposlena na tem področju, nato pa je postala mama svojima dvema hčerkama, kar jo je spodbudilo k temu, da se je začela poglobljeno zanimati za porod in vse, kar je z njim povezano. Tej tematiki se je kmalu povsem posvetila in kasneje je postala mednarodno potrjena porodna spremljevalka (doula).
Do danes je bila navzoča že pri več kot 200 porodih, sicer pa za bodoče starše že 13 let organizira program Priprave na čudovit porod, v sklopu katerih s pari deli pridobljena znanja in izkušnje s tega področja. Prepričana je namreč, da so dobre priprave ključne za zagotavljanje lažje in lepše porodne izkušnje.
Nina je v intervjuju pojasnila, kaj je porodna bolečina, zakaj se nam je ne bi bilo treba bati in kako jo lahko blažimo na naravne načine. Poleg tega je delila svoja spoznanja o dolgoročnih vplivih, ki jih ima lahko porodna izkušnja tako na mamo, otroka kot na partnerski odnos med novopečenima staršema.
Svoji dve hčerki ste rodili v porodnišnici, pri porodih pa ni prišlo do večjih zapletov. Dejali ste, da ste bili kot skoraj vsaka ženska neskončno hvaležni, ko ste v roke končno dobili svoja dva dojenčka, vendar občutek ni bil pravi, saj ste čutili, da je pri vsem skupaj nekaj manjkalo. Ko zdaj gledate nazaj na svoja dva poroda z vsem znanjem, ki ste ga v vmesnem času pridobili, lahko verjetno bolj natančno razložite, kaj ste takrat pogrešali.
Svojo prvo deklico sem rodila pred skoraj 18 leti, svojo drugo pa pred skoraj 16 leti. Čeprav to ni tako zelo daleč nazaj, obstaja velika razlika med tem, kakšne razmere za rojevanje in informacije o porodu so bile na voljo takrat in kakšne so danes.
V času svojih dveh nosečnosti sem bila zelo radovedna. Zanimalo me je vse v zvezi z nosečnostjo in porodom, zato sem prebrala številne knjige o teh tematikah. Čeprav sem mislila, da sem se zelo dobro pripravila na porod, se je kasneje izkazalo, da obstaja velika razlika med tem, kar sem mislila o porodih v porodnišnicah in tem, kakšna je dejanska situacija v bolnišničnem okolju.
V porodnišnico sem odšla z velikim zaupanjem in predstavo, da so ljudje, ki so zaposleni tam, prijazni; da na porod gledajo s človeškimi očmi, da upoštevajo potrebe ženske in pomagajo tam, kjer je to potrebno ter v porod ne posegajo po nepotrebnem. Poleg tega sem tja odšla tudi z velikim zaupanjem vase in v porod. Ni me bilo strah. Nekako sem vedela, kaj moram narediti. V porodnišnico sem prišla tudi z zelo dobrimi popadki. Porod je zelo lepo potekal, brez posebnosti, vseeno pa me je to, kar se je zgodilo v porodnišnici, zelo pretreslo ...
