Obsedeni z vaniljo? Obstaja dober razlog, znanost pravi, da deluje kot antidepresiv
Govorimo seveda o vanilji, ki je takoj za žafranom druga najdražja začimba na svetu. Njena cena je upravičena, saj je pridobivanje prave vanilje izredno dolgotrajno in zahtevno, potrebe po njej pa so ogromne, ne samo v prehranski, ampak tudi v lepotni in farmacevtski industriji (z njo zakrivajo okus neprijetnih zdravil). Zaradi tega je svetovni trg preplavljen z njenimi ponaredki, o katerih bomo več pisali spodaj.
Vzemimo pod drobnogled najprej pravo vaniljo, ki je plod vrste orhidej Vanilla planifolia. V naravi te rastline rastejo zgolj v pasu ob ekvatorju. Največ, kar 75 odstotkov svetovne proizvodnje, je vzgojijo na Madagaskarju, sledijo pa ji Indonezija, Mehika (od koder ta orhideja tudi prvotno izvira), Papua Nova Gvineja in Kitajska. Prava vanilja raste tudi v Sloveniji. Seveda ne v naravi, ampak v simuliranem tropskem okolju. Podjetje Ocean Orchids iz Dobrovnika jo goji v posebnih rastlinjakih, ogrevanih z geotermalno energijo.
Zakaj je vanilja tako draga in v kakšni obliki jo je najboljše uporabljati?
Da na trgovske police dobimo aromatične vaniljeve stroke, mine kar nekaj let od zasaditve rastline. Šele po treh letih orhideja prvič zacveti in začne tvoriti sadeže, ki so tisti del vanilje, ki ga pravzaprav uživamo in uporabljamo za aromo.
Ti sadeži so podolgovate oblike, da se razvijejo, pa morajo ročno opraševati cvetove orhideje. Sprva so zelene barve, na rastlini pa zorijo kar devet mesecev. Vendar to še zdaleč ni konec njihove proizvodne poti, saj na točki, ko jih oberejo, še niti nimajo okusa.
Vaniljeve sadeže oziroma stroke po obiranju obdelajo z vročo vodo in jih nato več tednov sušijo na soncu, da se skrčijo na komaj 20 odstotkov svoje prvotne velikosti. Zato so vaniljevi stroki, ki jih kupimo v trgovinah tako črni in zgubani.
Posušene stroke nato preberejo in razvrstijo po kakovosti, potem pa jih pustijo počivati še vsaj mesec ali dva, da dokončno razvijejo aromo in okus. Ko boste naslednjič kupovali pravo vaniljo, vam bo torej jasno, zakaj tako visoka cena zanjo.
Seveda pa na trgovskih policah najdete tudi cenejše različice. Poleg strokov lahko kupite vaniljev ekstrakt, ki ga pridobivajo tako, da stroke za več tednov namočijo v mešanici alkohola in vode. Obstajajo tudi: vaniljeva pasta (zgoščena mešanica vaniljevih semen, ekstrakta, sladkorja in gostila), sirup (ko sladkornemu sirupu dodajo vaniljevo pasto ali ekstrakt) in eterično olje.
Eterično olje vanilje ni pravo eterično olje, saj ga ne morejo pridobiti s stiskanjem ali destiliranjem te rastline. Namesto tega vaniljeve stroke namočijo v nevtralnem olju, kot je denimo mandljevo, in tako dobijo aromatizirano različico.
Ljudje pogosto kupijo tudi vaniljevo esenco, ki pa s pravo vaniljo nima skupnega nič drugega kot ime. Gre za umetno vaniljo, ki je narejena iz sintetičnega vanilina, in je neprimerljivo cenejša od prave.
PREBERITE ŠE -> Zakaj je čokolada tako zdrava in kaj vaš najljubši okus sporoča o vas
Zdravilni učinki prave vanilje
Glavni razlog, zakaj ljudje tako obožujejo vaniljo, se skriva v vanilinu. Vanilin je aromatična rastlinska snov, ki spada v skupino fenolov, vrsto antioksidantov, za katere so znanstveniki prepričani, da imajo moč obvarovati človeški organizem pred škodljivimi vplivi okolja in nastankom kroničnih bolezni.
Od vseh sestavin vanilje je prav vanilin najbolj raziskan in zato raziskovalci zdravilne učinke vanilje pripisujejo tej snovi (govorimo o naravnem in ne sintetičnem vanilinu). Zanimivo je, da je vanilin naravno prisoten tudi v drugih živilih, in sicer ga pridobivajo še iz olja riževih otrobov in olja klinčkov.
Raziskave na živalih in človeških celicah v laboratorijih so doslej pokazale, da ima vanilin močne antioksidativne lastnosti, da deluje protirakavo in protivnetno, študije na glodavcih pa so razkrile, da (skupaj z vanilinsko kislino) pozitivno vpliva tudi na živčevje in varuje pred nastankom nevrodegenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen.
Naštete ugotovitve žal ne moremo preslikati neposredno na človeško zdravje, saj tovrstne raziskave še niso bile narejene, prav tako pa so živali, ki so jih preučevali v študijah, prejele izredno velike količine vanilina, kar se nikakor ne more primerjati s količino vanilje, ki jo zaužijemo ljudje.
Alternativna medicina vaniljo priporoča pri različnih tegobah. Pomagala naj bi pri hujšanju (ker je sladkega okusa), uravnavanju krvnega sladkorja, napenjanju, vročini in zobobolu, spodbujala spolno slo (pripisujejo ji afrodizično moč), ter pomirjala in lajšala tesnobo.
Kaj od tega zares drži, je zaenkrat še nemogoče potrditi, je pa ena redkih študij na ljudeh ugotovila, da ima vonjanje vanilina pomirjujoč učinek tako na otroke kot odrasle. Novorojenčki so manj jokali, ko so jim dali povonjati to naravno snov, in bili manj razdraženi, ko so jim ob vonju vanilje jemali kri, medtem ko je pri odraslih vonj vanilina ublažil težave s spancem, vključno s spalno apnejo (motnjo dihanja med spanjem).
Študija na živalih je pokazala, da vanilin pozitivno vpliva tudi na depresijo in tesnobo. Že vonjanje vanilina je pri podganah povišalo količino serotonina in dopamina v krvi, hormonov, ki sta ključna za izboljšanje počutja v možganih. Neka druga študija na podganah pa je ugotovila, da vanilin učinkuje bolje kot nekateri antidepresivi.
Ta snov ima tudi potencial lajšanja bolečin, so pokazale raziskave na živalih, zato znanstveniki v prihodnje nameravajo opažanja preizkusiti tudi na ljudeh. Trenutno potekajo še raziskave o vplivih vanilje na anemijo, antibiotično odpornost in virusne infekcije ter o tem, kako lahko ta začimba izboljša obstojnost hrane.
PREBERITE ŠE -> Tako zdrav je vaniljev sladoled, raziskave razburkale znanost
Je burbonska vanilja res najboljša?
Če imate radi vaniljo, ste se verjetno že srečali z izrazi, kot sta burbonska vanilja in tahitijska vanilja. Ti razkrivajo, od kod prihaja in kakšen okus ima (čeprav so na tržišču žal tudi ponaredki).
Burbonska vanilja imena tako ni dobila po vrsti ameriškega viskija, ampak po francoskem otoku v Indijskem oceanu Réunion, kjer jo pridelujejo, in se je nekoč imenoval Bourbon. Enako sorto vanilje vzgajajo tudi na Madagaskarju, Sejšelih, Mavriciju in Komorih, zato prav tako nosi oznako burbonska vanilja. Je sladkastega in kremastega okusa.
Čeprav je burbonska vanilja izredno cenjena, vrhunski kuharji prisegajo na tahitijsko vaniljo, katere stroki so krajši od burbonske, a bolj mesnati in bolj bogati s semeni. Tahitijska vanilja raste na Tahitiju in še na nekaterih otokih v Francoski Polineziji. Strokovnjaki pravijo, da ta vanilja vsebuje manj vanilina kot burbonska, zaradi česar ima bolj karameliziran okus in se posledično uporablja v slanih jedeh in parfumski industriji.
Poleg burbonske in tahitijske vanilje sta znani še mehiška in ugandska. Največ vanilina med vsemi naj bi vsebovala ugandska, čeprav gre za isto sorto, kot jo gojijo na Madagaskarju. Razlog za to naj bi bil v drugačnem okolju, predvidevajo strokovnjaki, saj ima Uganda bolj vročo tropsko klimo, rezultat pa je vanilja, ki ima nekoliko čokoladen okus.
Mehiška vanilja je izvorna sorta te rastline in po okusu zelo spominja na burbonsko, a poznavalci pravijo, da lahko v njej zaznamo note cimeta. Pri mehiški vanilji je na tržišču ogromno ponaredkov, saj zakonodaja v Mehiki ni tako stroga glede označevanja sintetične in prave vrste.
V Mehiki vaniljevim ekstraktom radi dodajajo tudi kumarin, organsko spojino, ki po aromi spominja na vaniljo. Kumarin je bistveno cenejši od prave vanilje in je naravno prisoten v nekaterih sortah cimeta in tonka fižolčkih, vendar pa žal ni povsem nedolžen. Znanstvene raziskave na glodavcih so pokazale, da ta snov, ki redči kri, povzroči odpoved ledvic, zato jo dodajajo strupu za podgane. V ZDA je vsebnost kumarina v prehrani popolnoma prepovedana, v Evropski uniji pa je v hrani dovoljen le, če je to posledica rastlinskih sestavin, v katerih je naravno prisoten (denimo cimet), in še to samo v omejenih količinah.
