Kako ločevati med psihologom, psihoterapevtom in psihiatrom
Izobrazba strokovnjakov za duševno zdravje je različna, različni so tudi pripomočki za zdravljenje, ki jih imajo na voljo, pogosto pa tudi njihova teoretična usmeritev. Psihiatri so po osnovni izobrazbi zdravniki, klinični psihologi so zaključili študij psihologije in nato opravili specializacijo iz klinične psihologije, pri psihoterapevtih pa je stopnja izobrazbe zelo različna, ker to področje v Sloveniji ni urejeno.
Za pojasnilo, kako razlikovati med strokovnjaki za duševno zdravje, smo prosili Teodoro Pečarič Jager, specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko, ki je odgovorila na vprašanja na osnovi svojih znanj in izkušenj, glede na njeno dolgoletno klinično psihološko in razvojno analitično psihoterapevtsko klinično prakso v okviru zdravstvenih storitev tako v javnem sektorju in predvsem v zasebni praksi.
Kakšna je razlika med strokovnjaki za duševno zdravje?
Razlike med njimi izvirajo iz različne izobrazbe. »Psiholog je oseba s končano fakulteto študija psihologije - univerzitetni diplomirani psiholog, danes magister psihologije po bolonjskem sistemu. Glede na primerjave s psihiatrom oziroma psihoterapevtom naj omenim, da ljudje večkrat sprašujejo v tej kombinaciji za razlike med specialistom kliničnim psihologom, specialistom psihiatrom in psihoterapevtom,« začne s pojasnilom specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka.
»Torej specialist klinične psihologije je oseba, ki po končanem študiju psihologije opravi še štiriletno specializacijo iz klinične psihologije na Medicinski fakulteti pod okriljem Ministrstva za zdravje in deluje v glavnem znotraj zdravstvenega sistema. Opravlja lahko predvsem diagnostično in diferencialno diagnostično obravnavo pacientov, lahko pa se ukvarja tudi z obliko svetovanja pri zdravljenju pacientov.«
Psihiater večinoma obravnava in zdravi duševne motnje, postavi diagnozo in predpiše ustrezna zdravila, če je to potrebno – zaradi tega mora imeti znanje s področja medicine. »Specialist psihiatrije je specialist s končano specializacijo iz psihiatrije, ki jo opravi lahko zdravnik po končanem študiju na Medicinski fakulteti. Ukvarja se v glavnem z diagnostiko in medikamentozno terapijo ter s svetovanjem, podporo pacientom.«
PREBERITE ŠE -> Izguba smisla v življenju (in kako ga ponovno najdemo)
Tako klinični psihologi kot psihiatri imajo določena psihoterapevtska znanja, ki pa ne zadostujejo za izvajanje psihoterapije v javnem zdravstvu. »Specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatrije usvojijo v okviru specializacije tudi določena psihoterapevtska znanja, vsekakor pa še ne izpolnjujejo pogojev za naziv psihoterapevta, ki deluje znotraj zdravstvenega sistema in se ukvarja z zdravljenjem pacientov tudi s psihoterapijo,« razloži Teodora Pečarič Jager.
»Mnogi klinični psihologi in psihiatri poglabljajo svoja znanja z dodatno specializacijo iz psihoterapije različnih modalitet, smeri in šol. Torej postati psihoterapevt znotraj zdravstvenega sistema pomeni izpolniti pogoje različnih psihoterapevtskih šol in je to zanje dodaten nov poklic.«
Neurejena zakonodaja
V Sloveniji na področju psihoterapije vlada kaos, zato ljudje težko vedo, komu so zaupali zdravljenje čustvenih in duševnih težav.
»Področje psihoterapevtske dejavnosti v našem slovenskem prostoru žal ni urejeno. Prav zaradi tega klienti težje ločujejo, kdo deluje kot psihoterapevt v smeri zdravljenja klientov in kdo bolj kot 'svetovalec'. Že več let, desetletje, se strokovnjaki na tem področju trudimo vzpostaviti korektno zakonodajo, kjer bi se diferencirale različne šole, oblike izobraževanja in integrirale pod okriljem enega ministrstva, recimo, Ministrstva za zdravje,« pravi Teodora Pečarič Jager.
»Trenutno lahko psihoterapevt oziroma 'svetovalec' postane tudi oseba, ki se po končanem študiju psihologije in/ali drugih fakultet - družboslovne in/ali naravoslovne smeri - dodatno usposablja za psihoterapevta različnih modalitet in smeri, kjer mora izpolniti sprva dodatne pogoje, da se lahko vključi v študij psihoterapije kot specializacije,« pojasnjuje psihoterapevtka in doda, da imajo različne šole različno določene pogoje za pridobitev naziva svetovalca in/ali psihoterapevta.
Nekateri obiskujejo več strokovnjakov hkrati
V nekaterih primerih je priporočljivo obiskovati več strokovnjakov za duševno zdravje hkrati, kar potrjuje tudi Teodora Pečarič Jager.
»Moje dolgoletne izkušnje, kot klinične psihologinje in razvojno analitične psihoterapevtke, kažejo na to, da je iz strokovnega vidika večkrat priporočljivo, da ljudje obiskujejo psihiatra, kliničnega psihologa in psihoterapevta. Seveda je zelo pomembna dobra mreža sodelovanja s kolegi, kjer, glede na diagnostično, diferencialno diagnostično oceno in indikacijo, usmerimo klienta drug k drugemu, kjer pa so jasne meje, kakšno obliko terapije prejema pacient/klient pri določenem strokovnjaku. Pomembno je, da je strokovna integracija načina zdravljenja.«
Na žalost zaradi neurejene zakonodaje marsikdo zaupa svojo stisko neusposobljeni osebi. »Mnogi ljudje v fazi krize, iskanja primerne pomoči, žal tudi pri različnih 'strokovnjakih' iščejo pomoč in poteka zdravljenje večtirno, včasih tudi precej nekompatibilno. Tega ne priporočam,« opozarja psihoterapevtka.
Zaradi dostopnosti informacij pa vedno več ljudi zna prepoznati, če so zapadli v roke nekoga, ki ni usposobljen za zdravljenje njihovih težav. »Moje dolgoletne izkušnje kažejo, da ljudje vedno bolje diferencirajo kam in h komu se zatečejo po primerno strokovno pomoč v določenih kriznih situacijah, saj je danes že dosegljivost oziroma dostopnost informacij zelo široka,« pravi Teodora Pečarič Jager.
PREBERITE ŠE -> Anksioznost in depresija sta tesno povezani (in zakaj je to pomembno)
Pomembne so jasno začrtane meje
Posledice tega, da zaupamo čustvene in duševne težave samooklicanim strokovnjakom, ki nimajo ustreznega znanja in izkušenj, so lahko uničujoče. »Na žalost je še vedno kar nekaj 'posegov' v občutljivo človekovo psihično funkcioniranje s strani nestrokovno usposobljenih 'terapevtov', ki torej nimajo dovolj znanj, so nekritični in lahko povzročijo veliko škode,« pravi psihoterapevtka.
Pomembno je, da tisti, ki se nanje obrnejo ljudje v stiski, prepoznajo, ali jim ne morejo pomagati in jih napotijo drugam.
»Vsak 'strokovnjak', ki se ukvarja s psihodinamiko odnosov pri posamezniku, z 'reševanjem' kriznih situacij, motenj, motenosti oziroma težjih bolezenskih oblik v duševnem zdravju, bi moral biti dovolj kritičen do svoje usposobljenosti in bi osebe, ki se v smeri iskanja pomoči obrnejo nanj, moral usmeriti v 'pravo' obliko pomoči,« pojasnjuje Teodora Pečarič Jager in doda, da bi pri tem veliko pripomogla urejena zakonodaja na področju psihoterapevtske dejavnosti.
Klinična psihologinja in psihoterapevtka izpostavlja, da se vedno bolj širijo določena analitična, psihodinamska znanja z dodatnim izobraževanjem tudi v sisteme različnih organizacij, kjer ne gre za zdravljenje določenih težav in problemov v psihoterapevtskem smislu, temveč za učenje skozi teorijo in praktično izkušnjo o psihodinamiki medsebojnih odnosov na delovnem mestu, pri delu z ljudmi, kjer smo izpostavljeni s svojo osebnostjo. »To so tako imenovana področja 'couchinga', različnih oblik svetovanja v poslovnem svetu, supervizijski procesi, Balintove skupine …«
»Torej določene izkušnje in znanja strokovnjakov iz psihoterapevtskih krogov se lahko z dodatnim študijem oziroma edukacijo širijo v smeri izobraževanja širše populacije ljudi, kar deluje v smislu preventive glede duševnega zdravja posameznika in v določenih organizacijah,« pojasnjuje Teodora Pečarič Jager.
Poudarja pa, da so pomembne jasno začrtane meje, kaj lahko ljudem ponudijo, kaj posameznik potrebuje in kakšne ima možnosti za sodelovanje.
Področje psihoterapije je treba zakonsko urediti
Čeprav vedno več ljudi obiskuje psihoterapevte, je področje psihoterapije še vedno kaotično in neurejeno, zato bi ga bilo treba čim prej urediti in postaviti standarde. Trenutno se v Sloveniji namreč soočamo s pomanjkanjem strokovno usposobljenih psihoterapevtov.
»Stanje v Sloveniji je dokaj urejeno znotraj zdravstvenega sistema, kjer se dokaj jasno diferencira delo kliničnega psihologa, psihiatra kot zdravstvenega delavca, pa tudi psihologa, psihoterapevta, specialnega pedagoga, socialnega delavca kot zdravstvenega sodelavca …. Na področju izvajanja psihoterapevtskih zdravstvenih storitev pa tudi tukaj mnogokrat žal ni jasnih diferenciacij,« opaža Teodora Pečarič Jager.
Toda specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka verjame, da se bo situacija sčasoma izboljšala.
»Na področju izvajanja psihoterapevtske dejavnosti, kjer bi morala biti jasna diferenciacija v načinu in nudenju različnih oblik pomoči klientom, vlada, žal, še vedno precej kaotičnosti. Vsekakor pa je varovalka tudi ta, da se ves čas procesno dela v smeri urejanja tega področja in mislim, da bo tudi ta proces enkrat vsaj toliko zaključen, da bodo osnovne opredelitve različnih oblik pomoči na tem področju strukturirane in jasno opredeljene. Vedno pa bodo nove smeri, nove šole, novi pristopi dobrodošli«.
