Ilka Štuhec
Vem, kdo mi želi dobro in kdo ne

Za 26-letno Mariborčanko je izjemna sezona. Med drugim je sedemkrat zmagala, postala svetovna prvakinja v smuku in osvojila dva kristalna globusa – kombinacijskega in smukaškega. Ilka Štuhec je nadarjena in marljiva mlada ženska. Ob vrhunskih športnih uspehih ostaja skromna. Za svoje občutke ob tem, da ji uspelo, kar si je zadala, ji ni treba izbirati besed, vse povedo njeni iskreni nasmeški. Zanjo je bilo in ostaja smučanje prvo.

Odkrito priznavate, da še niste povsem dojeli, kakšne vrhunske uspehe ste dosegli v pravkar končani sezoni, a vendar se vsake toliko opomnite in si mislite, da to pa res ni kar tako. Kako doživljate povečano zanimanje javnosti za vas?
Malo je naporno na trenutke. Je nekaj novega, pride z uspehom, navaditi se bom morala na to, da sem zanimiva, in v vsem skupaj najti pravo ravnotežje, da ne bosta trpela ne trening ne počitek. Kajti kakovostno delo je tisto, kar prinese rezultate. Ko grem po cesti, se moram napol skrivati, kadar hočem malo miru. (Sključi glavo med ramena.) Včasih si želim, da bi bilo kot takrat, ko nisem bila v središču pozornosti, ampak preživim, ko kdo stopi k meni in prosi za fotografijo ali podpis. Tako hudo tudi ni. (Nasmešek.) 

Toliko že znam prečitati ljudi, da vem, kdo je iskren in kdo misli resno, ter nasprotno. 


»Zdaj se vsi sprašujejo, od kod je prišla ta Ilka, ali je padla z neba. Ona ni padla z neba, je trikratna mladinska svetovna prvakinja in upam si trditi, da če ne bi bilo tiste težke poškodbe, ki ji je skoraj onemogočila ne samo nadaljevanje tekmovalne kariere, ampak smučanje na sploh, bi tako Ilko gledali že lani, predlanskim ali še kakšno leto prej,« je dejal Tone Vogrinec. Kaj porečete vi?
Nihče ne more vedeti, kaj bi bilo, če ne bi bilo vseh poškodb in bi bila, denimo, tri leta v reprezentančni sestavi. Seveda ni fino, kar se je zgodilo, ampak, po domače rečeno, se je očitno že moralo.  



Spremljali smo, kako ste eksplodirali in pokazali izjemno nadarjenost za hitre discipline. Trener Grega Koštomaj na ponavljajoča se vprašanja, zakaj smo vas bili prav v sezoni 2016/17 priča spremljati v najboljši izdaji, vztraja pri odgovoru, da čudežnih prijemov ni bilo in ste spoznali, kako pomembni za uspeh sta tudi samozavest in sproščenost.

Drži. Ničesar nismo korenito spremenili, vse se je sestavilo tako, kot se mora. Mogoče je bil program malo drugačen, ker sem lahko delala več za kondicijo, nisem imela težav s koleni, hrbtom, gležnjem, ničimer … Preprosto je vse šlo korak naprej. Kot vsako leto, a doslej se mi na snegu ni izšlo. S tem, ko sem tudi več trenirala z našimi hitrimi fanti, sem drznejša, trdno sem osredotočena na smučanje, da odpeljem, kot najbolje zmorem, kar sem lahko tudi pokazala na tekmi.

Včasih je čutiti pritisk od zunaj, ampak toliko sem se že naučila, da ga preprosto odbijem. Ni vedno vse odvisno od mene. Od sebe dajem najboljše, potem pa je, kot je. 

Ilka, zares, ste bili obremenjeni s stopničkami?

Ne, sploh ne. Ko enkrat začneš razmišljati o tem, si nadeneš na ramena še en nahrbtnik. Vsaj jaz sem taka. To, kar pričakujem jaz oziroma moja ožja ekipa, je tisto, kar mi nekaj pomeni. Na to nekaj dam. Včasih je čutiti pritisk od zunaj, ampak toliko sem se že naučila, da ga preprosto odbijem. Ne obremenjujem se po nepotrebnem, že tako ali tako so lahko težke razmere oziroma se spreminjajo na posamezni tekmi. Ni vedno vse odvisno od mene. Od sebe dajem najboljše, potem pa je, kot je.

Ste na startu popolnoma zbrani? Nimate nobene stvari v glavi?

Pravzaprav sem sproščena in skušam čim bolj uživati. Tega sem se nekako držala vso sezono, ne glede na to, ali je bilo svetovno prvenstvo, svetovni pokal, slalom, veleslalom ali smuk. Na progo sem vsakič skušala iti z istimi mislimi, da se vržem na glavo in uživam, pa bo, kar bo. Nisem se obremenjevala z rezultatom.



Bi se našli v motu: treniraj trdo, zmaguj z lahkoto.

No, lahko bi bilo nekako tako, ampak dejstvo je, da vsak v svetovnem pokalu trenira trdo, tudi tisti, ki mogoče starta čisto na koncu ali je v skupni razvrstitvi zadnji. Nihče ni tam, ker bi po naključju prišel mimo in se malo posmučal. Tako je, da so nekateri manj, drugi bolj uspešni.

To, da ste neustrašni, ko gre za hitrost, je navdušujoče, prav tako kot vaš nalezljivi smeh in pozitivnost, ki ste jo izžarevali ob uspehih in tudi neuspehih. Kako držite motivacijo, ko se vmeša športna smola?

Kot se vrtimo v začaranem krogu, kadar nam kaj ne gre, smo tudi v položaju, ko nam vse teče. Čisto vsak detajl je na koncu na tej ravni pomemben. Kajti če stojiš na startu in veš, da morda nisi idealno treniral ali celo nimaš najboljšega dneva, še vedno veš, da imaš vrhunske smučke, da je oprema dobra, da je ekipa super, da je vsak naredil vse, in moraš samo vzeti zalet in dati vse od sebe. Potem si nimaš kaj očitati. Včasih uspe in zmagaš, si drugi, tretji, naslednjič odpelješ, kot v danem trenutku najbolj zmoreš, a si osmi, ne vem, kateri. Je bil pač takšen dan.

Kolikor lahko, se še vedno trudim malo bolj po žensko premikati, če lahko tako rečem. Kondicijski trening tu in tam popestrimo z jogo, hip hopom, plesom ob drogu. 

Okej, ampak psiho najbrž trenirate, ne?!

Zelo podobno je kot pri telesnem treningu. Čisto na vse se ravno ne moreš psihično pripraviti, kajti treningi so dosti manj ekstremni kot pozneje tekme, ampak ne glede na vse si moraš zaupati, se potruditi po najboljših močeh in potem si nimaš kaj očitati.

Vam poškodbe in napake dajo še večji zagon, da se povzpnete na vrh? Potem najbrž, ko v sebi predelate jezo, razočaranje, bržkone tudi strah?

Različno, no. Običajno najprej analiziram pri sebi, zakaj je šlo kaj tako fejst narobe, letos za enkrat vem, kaj se je zgodilo, in skušam naslednjič to preprečiti. Drugače pa, manj ko sem razmišljala in bolj ko sem v smučanju uživala, laže je bilo čisto vse.



Eksplozivni ste na snegu, sicer po značaju niste tako silovito vihravi, ali pač?

Ne, niti ne. Sem vesela, pozitivna oseba. V vsem. Ponavljam, to ni krinka. Dejstvo je, da smo razen tistih dveh minut, ko je vsaka sama na progi, vseeno normalni ljudje. Veseli me, da smo tudi z nekaterimi puncami dobre prijateljice.

Je bilo to, da boste sploh smučali, samoumevno? Torej prva izbira pod Pohorjem?

(Smeh.) No, vmes je bil nekaj časa zraven še ples, jazz balet, ampak ker je bila skupina, jaz pa sem pozimi dostikrat manjkala, na koncu ni več zneslo. Kolikor lahko, se še vedno trudim malo bolj po žensko premikati, če lahko tako rečem.

Preprosto sem, ne glede na vse, kar je bilo vmes hudega, vedela, bolje rečeno čutila, da lahko hitro smučam, dosegam dobre rezultate, in sem zato tudi vztrajala. 

Kaj to pomeni?

Da kondicijski trening tu in tam popestrimo z jogo, hip hopom, plesom ob drogu.

Mama je vaša največja podpornica, a zasledila sem, da vas je, podprta z življenjskimi izkušnjami, želela odvrniti od belih strmin, češ: »Imela boš veliko rit, grde noge, grdo kožo, na mrazu boš, otrok ne boš mogla imeti, fanta ne boš dobila, ker te nobeden ne bo čakal.« A ker ste trmasti, je obveljala vaša?

Saj se nisem nič odločila. Doma smo imeli smučarski servis, mama je bila demonstratorka, učila je v klubu, oče tudi zelo rad smuča, tako da ni bilo ravno vprašanje, ali bova s sestro Doro baletki ali kar koli drugega. (Smeh.) Kazalo je, da bo pač nekaj v smeri smučarije.



Lahko poveste, kaj je v človeku, da vztraja, da gre na trening vsak dan? In ali to, da ste najuspešnejša slovenska alpinka in druga najboljša smučarka v skupni razvrstitvi svetovnega pokala alpskih smučark, odtehta leta trdega dela?

Bistveno je, da to rada delam. Rada hodim v službo. (Nasmeh.) Najrajši na svetu. Preprosto sem, ne glede na vse, kar je bilo vmes hudega, vedela, bolje rečeno čutila, da lahko hitro smučam, dosegam dobre rezultate, in sem zato tudi vztrajala.

Nikoli nisem namerno nesramna, ampak škoda mi je tratiti energijo za koga, ki je do mene hudo neprijazen.

Mama spremlja vas in vaše smuči na vsakem koraku, vse odkar je bilo jasno, da je vrnitev na raven najboljše v športu odvisna od vas samih, in sta se skupaj usmerili v to, kar ste si v življenju zadali – doseči smučarski vrh. Kako se je vajin odnos razvijal?

Midve sva enaki kot tedaj, ko sva pred osmimi leti začeli. Laže je zadnji dve sezoni, ko nisva več čisto sami, ampak sta v ekipi kineziologinjo Anja Šešum in trener Grega Koštomaj. Med nama z mami se ni dosti spremenilo. Zaupava si. Dobri prijateljici sva.

Ste lepotica, ki zna razorožiti z nasmehom. A vsem ljudem ne spustite blizu. Kakšni vas prepričajo?

Težko bi rekla, da taki in taki, preprosto imam toliko stika z ljudmi, da začutim, kdo mi dejansko želi dobro ali kdo hoče zdaj samo pristaviti skodelico. Nikoli nisem namerno nesramna, ampak škoda mi je tratiti energijo za koga, ki je do mene hudo neprijazen. Toliko že znam prečitati ljudi, da vem, kdo je iskren in kdo misli resno, ter nasprotno.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE