To je eno izmed najbolj nenavadnih mest v Italiji, pravijo mu Sončna dežela
Italijansko mesto Forlì je iz osrednje Slovenije čez Padovo dosegljiv po avtocesti. Za dobrih 450 kilometrov vožnje boste potrebovali vsaj štiri ure. Če se v Mestrah odločite za staro cesto, ki do Ravene spremlja jadransko obalo, si pot skrajšate za 50 kilometrov. Toda čas vožnje se podaljša vsaj za eno uro. Zato pa se spotoma ponujajo možnosti za obisk slikovitih obalnih krajev.
Mussolinijeva zapuščina
Severnoitalijansko mesto, ki je veliko približno kot Maribor in leži v senci turistično mnogo bolj oblegane Ravene, sem spoznaval po zaslugi znanca Gianluca. Doma je v eni višjih stolpnic zgolj kratek sprehod stran od mestnega središča. Zanj je še pomembneje, da le čez cesto stoji velika zgradba iz fašističnega obdobja.
PREBERITE ŠE -> Eno najbolj posebnih naravnih kopališč z zdravilno toplo vodo je v Italiji
»V njej je srednja šola, na kateri učim, a čeprav je tako blizu, sem večkrat pozen,« se nasmehne, ko stopava mimo presenetljivo mogočnih zidov. »Ni mi všeč njen videz. Prav tako ne zunanjost mnogih zgradb in trgov s spomeniki, ki so nastajali pred stoletjem v času vzpona fašističnega režima. Benito Mussolini je bil predstavnik mestnih volivcev in Forlì je želel oblikovati kot idealno fašistično mesto.
Arhitektura novih zgradb in trgov naj bi v tistem mračnem času pričala o bogastvu, izvirnosti in moči Italije. Racionalistična, modernistična arhitektura preprostih linij posnema slog cesarskega Rima. Velike simetrične zgradbe z ostrimi robovi in brez dekoracije so bile del propagande za prikaz moči in ponosa režima. Gradili so vojašnice, bolnišnice, upravne zgradbe, vile ...«
Varno mesto
Mussolinijev vpliv še danes zaznamuje Forlì. Tu so železniška postaja, Trg zmage, pošta, sodišče. Največji je trg Saffi z vpadljivima katedralo in samostanom. Delno ga obdajajo zgradbe z arkadnimi hodniki. Vsaj v njih je malo bolj pestro, saj se pod oboki vrstijo butične trgovine, nekateri pa so poslikani s freskami.
Pridružila sva se skupini za mizo, ki je uživala v nastopu glasbenikov pred enim izmed pozno v noč odprtih gostinskih lokalov. »Moji sodelavci!« nas je na hitro predstavil Gianluca. Videti je bilo, da so zadovoljni z življenjem v majhnem mestu: »Ravno prav je veliko, da ni dolgočasno, varno pa je podnevi in ponoči. Zaposlitve ob razviti industriji in kmetijstvu ni težko najti. V okolici je obilica slikovitih mestec, ki jih lahko obiščemo za spremembo. In tudi do morja je le pol ure vožnje.«
Mussolinijev rojstni kraj Predappio
Arhitektura fašističnega obdobja je zaznamovala še več manjših okoliških mest. V prvi vrsti Mussolinijev rojstni kraj Predappio. Kamnita rojstna hiša je zgledno urejena kot muzej, mesto pa zaznamuje kar nekaj zgradb, ki so sad njegovih projektov, od hotela, pošte pa do delavskih stanovanj.
Benito Mussolini je pokopan v družinski grobnici, kamor so njegove posmrtne ostanke prepeljali več mesecev po usmrtitvi v Milanu. Bali so se, da bi postal grob zbirališče in kraj čaščenja skrajnežev. Toda tako muzej kot grobnica danes ne vzbujata pretirane pozornosti. Muzejska zbirka je bolj posvečena Mussolinijevi družini kot nekdanjemu vodji.
Zdraviliško mesto Castrocaro
Mussolini je želel v domače kraje privabiti tudi turiste, zato je dal med drugim prenoviti zdraviliško mesto Castrocaro terme, ki je slovelo po zdravilni vodi že v času Etruščanov. Poleg topliških zgradb so zgradili nov hotel in uredili velik park s prireditvenim paviljonom. To so še danes ene bolj priljubljenih toplic v tem delu Italije.
Kraj na prvi pogled pravzaprav ne spominja nanje. Stari del mesta je obdan z delno ohranjenim obzidjem in se stiska pod mogočno graščino na vrhu griča. Po labirintu ozkih ulic se je vredno povzpeti do graščine, s katere se odpirajo najlepši razgledi na pretežno ravninsko pokrajino, ki se prav tu začne postopno dvigati proti vinorodnim toskanskim gričem.
Kot vsak grad ga je v tisočletni zgodovini zaznamovala vrsta tudi tragičnih dogodkov. Z enega izmed stolpov je v 13. stoletju v smrt skočila grofova hči Margerita. Tako se je izognila poroki z bratrancem, ki ga ni ljubila.
PREBERITE ŠE -> Zato je vredno obiskati italijansko pokrajino Abruzzo
Gastronomske skušnjave
Med starimi kamnitimi ulicami se skriva kar nekaj privlačnih restavracij. »V sezoni so na voljo jedi z belimi tartufi,« mi je vzbujal apetit Gianluca. »Danes pa se bova morala zadovoljiti s polnjenimi testeninami cappelletti. Ali morda raje z meni ljubšimi piadini!«
Ob pogledu na tanko narezan pršut sem se tudi jaz odločil za piadine. To so nekakšni sendviči, narejeni iz tankega pšeničnega kruha, ki je podoben tortilji. Najpogosteje jih obložijo s pršutom, lokalnim mehkim belim sirom squacquerone in rukolo. Seveda pa se ponudniki prilagodijo tudi drugim željam in tako so na voljo vegetarijanske ter celo sladke različice.
Mestece Castrocaro terme je Italijanom znano še po septembrskem glasbenem festivalu, ki je namenjen odkrivanju mladih talentov. Prirejajo ga že od leta 1957, najboljši pa lahko kasneje nastopijo na festivalu v San Remu. Med najbolj znanimi udeleženci so bili Zucchero, Eros Ramazzotti, Laura Pausini.
Sončna dežela
Zdraviliško mesto obdajajo številne pešpoti. V poletnih mesecih so še posebno privlačne tiste, ki spremljajo reko Montone. Ob njej sva v manj kot pol ure dosegla most, na drugi strani katerega je čakalo pravcato presenečenje: utrdba pravilnih oblik sredi nenaseljene ravnine. »Terra del sole, Sončna dežela,« je Gianluca brez odvečnih besed predstavil eno izmed najbolj nenavadnih mest v Italiji.
Medičejci so ga postavili sredi 16. stoletja kot idealizirano renesančno mesto. Pri gradnji so imeli glavno besedo vojaški arhitekti, zato je zasnovano kot utrdba. Z mogočnim obzidjem, ki pa nekaj stoletij kasneje ni bilo več kos novim vrstam orožja, a se je morda prav zato, ker ni bilo porušeno v spopadih, ohranilo v izvirni obliki. Več kot dva kilometra dolgo obzidje obdaja dva gradova, središče pa je velik trg s cerkvijo in mestno palačo, ki je danes spremenjena v muzej.
Okoli trga je razvrščenih nekaj mrežasto razporejenih ulic, v njih pa so druga ob drugo postavljene hiše, ki nudijo dom nekaj sto prebivalcem. Dostop je sicer možen z avtomobilom, toda ulice vseeno dajejo videz, kot da se tod že stoletja ni nič spremenilo. Mrtvilo poživlja le nekaj trgovin z osnovnimi potrebščinami.
Prvo septembrsko nedeljo pa se mesto resnično vrne v davno minule čase. Takrat si več kot tristo domačinov in ljubiteljev starih običajev nadene srednjeveška oblačila, vsepovsod vihrajo zastave, oživi starodavna tržnica, za zabavo poskrbijo ulični glasbeniki, vrstijo se viteške parade in tekmovanja s samostreli.
PREBERITE ŠE -> Umbrija: Kjer jedo tartufe in spijo v gradovih
Gremo še do Ravene
Reka Montone vijuga mimo Sončne dežele vse do mesta Forlì, kjer nenadoma izgine pod ulicami. Na drugi strani mesta se ponovno pojavi, a tokrat v obliki ravne regulirane struge, ki vodi vse do Ravene in bližnje obale, kjer se izliva v morje.
»Ob izlivu reke je zanimivo,« je vedel povedati Gianluca. »Obala tam ni urejena in pozidana s hoteli, kot na primer nekaj deset kilometrov oddaljeno letovišče Rimini. S prijatelji imamo raje manj obljudene dele peščene obale, kjer moraš sam poskrbeti za senco, hrano in pijačo. Če nam česa zmanjka, pa spotoma zavijemo v Raveno. Mesto je veliko bolj slikovito kot Forlì, v njem pa je mogoče najti kar nekaj privlačnih gostišč.«
