To je najbolj varno brazilsko mesto in tropski raj, ki ga je vredno obiskati
Nekje daleč stran, med morjem in gorami, točneje med Atlantskim oceanom in gorovjem Bocaino v narodnem parku Serra da Bocaina, leži Paraty, redek dragulj, zavit v gosto džunglo Smaragdne obale (Emerald Coast ali Costa Verde), ki kot travnata lava polzi proti morju, katerega mivkasto dno se lesketa v zlatih odtenkih. Le lučaj stran se skrivajo mangrove, kristalno čiste lagune, rajski slapovi in neskončne plaže, ki pogledujejo proti trebušastim otočkom.
Paraty je zgodba o provincialnem mestecu na jugovzhodu Brazilije, ki je na žuljih afriških sužnjev za portugalski osvajalski imperij konec 17. stoletja postalo najpomembnejše izvozno pristanišče zlata in diamantov po odkritju najbogatejših rudnikov zlata na svetu, v gorovju zvezne države Minas Gerais. Ljubko kolonialno mestece strnjenih belih pritličnih hišk, katerih pisano obarvana rustikalna vrata od daleč spominjajo na barvite klavirske tipke, diha z domačini in popotniki z vsega sveta, jazz glasba in plesni ritmi pa se z malega mestnega trga zaslišijo povsem spontano. V Braziliji je ples način življenja – življenja, za katero se zdi, da je nas že davno obšlo.
Dobrodošlica
Po štirih urah neudobne, divje vožnje s kombijem (kajti le tako se v Braziliji vozi), ki nama ga je priskrbela prijazna receptorka hotela na Copacabani, naju je z Gregorjem nekje na pol poti med notoričnim Riom in poslovnim São Paulom pričakal spokojni Paraty. Ko sva mehkih kolen prispela do prikupne pousade, ki je njihov izraz za vila hiško, z notranjim dvoriščem (patiem) in manjšim bazenom, naju je pri vhodu za dobrodošlico pričakala obvezna oprema: beli natikači Ipanema, ogromen pleten cekar in dežnik.
Znašla sva se v okusno opremljeni, minimalistični beli sprejemnici, kjer sta bili druga nasproti drugi postavljeni beli zofi, pa masivna lesena klop in miza s steklom, pod katerim je bila previdno položena ogromna indijanska perjanica. Gostiteljica je bila vljudna in ni govorila besede angleško, a smo se brez težav sporazumevali. Zajtrki so bili obilni in slastni, sadje je dejansko imelo okus po sadju, sveže stisnjen sok in kava sta vsako jutro zadišala do postelje.
Na sprehodu proti kolonialnemu središču sva srečala nekaj razposajenih najstnikov, ki so z vrvjo, privezano na razkošno drevo, skakali v kalno rjavo reko. Takšen eliksir življenja lahko doživiš le v Braziliji. Bosonogi, oblečeni le v bermuda hlače, so vriskali, peli in se veselili in pomislila sem, takšna je bila nekoč mladost tudi pri nas. Takšna je bila moja mladost.
Privilegirano stičišče ob Zlati poti (Caminho do Ouro)
Za Paraty, današnji tropski paradiž, ni natančno znano, kdaj naj bi bil odkrit, čeprav se najpogosteje navaja letnica 1597. Pred portugalskimi kolonialisti, ki so vanj prispeli v 16. stoletju in naj bi mu dodelili status mesta leta 1667, je tam prebivalo avtohtono indijansko ljudstvo Gvaranov. V jeziku tupi Paraty pomeni »reka rib«.
Paraty je kmalu po letu 1696, ko so bili v brazilski zvezni državi Minas Gerais odkriti najbogatejši rudniki zlata na svetu, postal najpomembnejše izvozno pristanišče. Mesto je zacvetelo tudi zaradi bogate trgovine z afriškimi sužnji, saj jih je iz Afrike največ prispelo prav tja. Zaradi njih je mesto kmalu pridobilo titulo obvezne postojanke med Riom de Janeirom in Evropo, kamor so portugalski osvajalci izvažali zlato. Omenjeno dejstvo je kmalu prispevalo h gradnji tako imenovane Zlate poti (Caminho do Ouro). Med transportom so veliko zlata oropali banditi in pirati, zato je bila Zlata pot kasneje opuščena, zlato pa so začeli prevažati neposredno v Rio, zaradi česar je Paraty začel izgubljati veljavo.
Odsev kolonialne arhitekture v lužah
Ceste Paratyja so tlakovane z ogromnimi gladkimi kamni, ki so jih portugalski osvajalci pripeljali na ladjah, na katerih so bili balast za lažjo plovbo. Ob vrnitvi v Evropo so natovorili zlato in diamante, kamne pa raztovorili in z njimi tlakovali ceste in zgradili mesto. Eden od razlogov, zakaj je staro mestno jedro ostalo nedotaknjeno, kot bi vas poneslo nazaj v 17. ali 18. stoletje, je dejstvo, da je bil Paraty, obdan z bujno vegetacijo, do leta 1950 dosegljiv le s čolnom iz občine Angra dos Reis, s čudovitimi priobalnimi otočki, izmed katerih je največji Ilha Grande.
PREBERITE ŠE --> Brazilija: Predsednik je podkožni mozolj naše države
Kolonialno mestno središče je ohranilo staroselsko dušo in portugalsko arhitekturo, s kamnitimi blazinami postlane ulice pa so odprte le za pešce in kočije s konjsko vprego. Pletene viseče mreže vabijo utrujena telesa skozi okna prodajaln in ko občudujem živobarvne okvirje lesenih vrat na belih pročeljih hiš, me preplavi občutek, da se je čez ulice idiličnega mesteca prelila mavrica.
Kadar Paraty z gosto poraslim zelenim koridorjem v zaledju prejme več dežja, lahko lepote kolonialne arhitekture občudujete v odsevu ogromnih luž, ki dajejo občutek, kot bi se hiše v ogledalih spogledovale s svojo prerojeno podobo. Ob polni luni, ko morska voda običajno preplavi mestece in ga očisti, po ulicah mrgoli morskih rakov, domačini pa se radi pohvalijo, da se Paraty enkrat mesečno spremeni v brazilske Benetke.
Cachaça in kava
Sedim v destilarni Armazém da Cachaça, na degustaciji cachaçe, priljubljenega žganja, ki ga Brazilci letno proizvedejo, reci in piši, 1,3 milijarde litra. Mesto je prvi razcvet doživelo z zlatom, podnebne razmere pa so bile idealne za gojenje sladkornega trsa. To je sprožilo naslednji bum, ki ga je dočakalo s proizvodnjo ene najboljših cachaç v vsej Braziliji. Cachaça je brazilska nacionalna pijača, destilirano žganje iz fermentiranega soka sladkornega trsa, katerega okus spominja na rum in je dveh vrst: nestarana, v portugalščini branca (bela) ali prata (srebrna), ki se običajno takoj po destilaciji toči v steklenice in je cenejša, ter starana: rumena (amarela) ali zlata (ouro), ki se v lesenih sodih hrani od dvanajst mesecev do petnajst let. Cachaça je glavna sestavina slavne brazilske caipirinhe. V obdobju največjega razcveta je bilo na območju Paratyja okoli 250 destilarn.
Od leta 1830 je sledil nov razcvet, znan kot obdobje baronov kave, saj je proizvodnja kave postala izredno pomembna, baroni pa so živeli razkošno in si nabrali ogromno bogastvo s plantažami kave v dolini Paraíba. To obdobje je bilo tesno povezano s transatlantsko trgovino s sužnji, ki so bili pretežni del delovne sile. Po gradnji železniške proge med Riom de Janeirom in São Paulom v 19. stoletju je Paraty skorajda popolnoma izgubil veljavo pomembnega ladijskega pristanišča, leta 1888 pa je bil z ukinitvijo sužnjelastniškega sistema povsem razseljen in zamrznjen v času. Pozitivna stran tega je bila, da je mestno središče ohranilo svoj prvotni šarm in ni podleglo modernizaciji.
Do leta 1910 je število prebivalcev Paratyja upadlo na zgolj 600. Leta 1966 je bil razglašen za brazilsko kulturno dediščino. Leta 1970 je bila glavna obalna prometnica BR-101 povezana s Paratyjem, ki je zato ponovno zaživel in postal pomembna turistična točka. V nasprotju s turističnimi kraji, ki postajajo vse bolj hektični in brezosebni, je Paraty ohranil svoj sproščeni karakter, ki v srce popotnika vgravira neizbrisen pečat.
INFO
• Najbližje mednarodno letališče je v Riu de Janeiru/Galeão, od koder je do Paratyja še 250 kilometrov. Z avtobusom boste od Ria do Paratyja potrebovali približno štiri ure in 40 minut, s taksijem oziroma avtomobilom pa slabe štiri ure.
• Nastanitve so večinoma opremljene v rustikalnem slogu, z izrazitim lokalnim pridihom; priporočam najem pousade – vila hiške, ki je navadno v lasti družine. Bivala sva v prekrasni Casi de Paraty Cabore, katere zunanjost in interjer sta bila bele barve. Večina pousad, primerljivih z našimi štirimi zvezdicami (cena prenočitve se giblje od 80 evrov navzgor), je tradicionalno opremljenih, imajo sprejemnico, prostorne sobe in običajno bazen ter oskrbnika/co, ki tam tudi diskretno prebiva in vam je ves čas na voljo.
• Cene so dostopnejše med septembrom in novembrom ter aprilom in junijem (zunaj glavne sezone). V Braziliji so poletni meseci med decembrom in marcem, ko je tudi sezona karnevalov in zabav; midva sva jo obiskala konec novembra in v začetku decembra; vreme je bilo poletno, prav tako temperature morja, res pa je bilo nekaj oblačnih dni.
• Največ padavin pade decembra in januarja (do 20 dni), najmanj pa junija, julija in avgusta (9 dni), najmanj sonca je med septembrom in decembrom, v povprečju le štiri ure dnevno. V Paratyju v povprečju dežuje 165 dni v letu.
• Najdaljši dan je decembra (13 ur in 32 minut), najkrajši pa junija (10 ur in 44 minut).
• Najvišje temperature so januarja, februarja in marca, ko se gibljejo okrog 29 °C, najnižje pa julija (11 °C).
• Morje v Paratyju doseže najvišje temperature marca, v povprečju 26,3 °C, in najnižje septembra, povprečno 21,3 °C.
• V Paratyju boste težko kolesarili, dame pa naj visoke pete raje zamenjajo za natikače, kajti z ogromnimi gladkimi kamni tlakovane ulice zahtevajo dokaj previdno hojo.
• Kljub nevarnemu slovesu brazilskih mest je Paraty eden izmed najbolj varnih krajev v državi, kjer greš lahko na sprehod s torbico in jo v restavraciji mirne volje položiš na stol (previdnost kljub temu ni nikoli odveč), celo nakit je »dovoljen«, česar vam v Riu ne svetujejo.
• Domačini so izredno prijazni, ustrežljivi in preprosti, kar potovanje, na katero se pripravljaš dlje časa, spremeni v nepozabno doživetje.
Pot pod noge …
• ikonična cerkev Santa Rita (Igreja de Santa Rita), zgrajena leta 1722, je najstarejša cerkev v Paratyju, z baročno notranjostjo. V njej je manjši muzej s pomembnimi artefakti, izdelanimi iz lesa, gline in srebra;
• Hiša kulture (Casa da Cultura); v Paratyju najdete številne umetniške galerije, saj je mestece umetnikov, kar ne preseneča, saj je umetniško že samo po sebi;
• obisk destilarne Alambique Engenho D'Ouro lahko združite z obiskom slapov; od prijaznega gospoda Robsona izveste vse o proizvodnji cachaçe, jo pokusite in/ali kupite kot spominek;
• Kraljeva pot (Estrada Real), ena najstarejših poti v Severni in Južni Ameriki in najdaljša turistična pot v Braziliji, dolga približno 1600 kilometrov. Razdeljena je na štiri odseke: Diamantna pot (Caminho dos Diamantes), dolga 395 kilometrov, je znana po izvrstni hrani in zgodovinskih mestih; del nje je znan tudi kot Pot sužnjev (Caminho dos Escravos); druga je Sabarabuçu (Caminho do Sabarabuçu), dolžine 160 kilometrov. Za mestom Ouro Preto se razcepi na dva dela: Stara pot (Caminho Velho) od Ouro Preta do Paratyja, dolžine 700 kilometrov (priporočam postanek v čudovitem kolonialnem mestecu Tiradentes), ter Nova pot (Caminho Novo) od Ouro Preta do Ria de Janeira, dolžine 500 kilometrov. Nepozabna avantura po Kraljevi poti ponuja gostoljubnost domačinov, plantaže kave, dih jemajoče razglede na hribovito pokrajino in tropski deževni gozd ob zvokih eksotičnih ptic, s čudovitimi slapovi, kjer je kopanje dovoljeno. Po Kraljevi poti je možno potovati z različnimi vrstami prevoza (avtomobil – najbolj primeren je SUV, motor, konj, kolo, najbolj neustrašni greste lahko tudi peš), vendar imejte v mislih, da je pot dostikrat blatna, še posebno če vas ujame dež, zato ne pozabite na primerno obutev. Ob poti so postavljeni totemi, ki služijo kot kažipot. Zelo pomembno je imeti pri sebi koordinate oziroma zemljevid in aplikaciji Wikiloc ter Maps.me, s pomočjo katerih je možno priti tudi do priljubljenih slapov. Za prenočitve ob poti je dobro poskrbljeno tako v mestih kot ruralnih predelih, tudi če nimate zagotovljene rezervacije. Možno je tudi kampiranje. Primeren čas za obisk Kraljeve poti je zunaj deževnega obdobja, ki traja med decembrom in marcem. Pred odhodom je vredno preveriti koledar festivalov (gastronomski, glasbeni, umetniški, verski). Možno je pridobiti tudi ekskluzivni potni list za Kraljevo pot, v katerem zbirate žige obiskov posameznih krajev, kar jo naredi še toliko bolj zabavno;
• Trilha do Ouro ali Caminho de Mambucaba (Zlata pot); 50 kilometrov dolgo pot, ki je bila namenjena za prevoz zlata in diamantov iz Brazilije na Portugalsko, so v 18. stoletju tlakovali afriški sužnji. Na poti skozi deževni gozd vam bo lokalni vodnik predstavil zgodovino Paratyja, vmes pa se lahko okopate v naravnih bazenih in se spustite po znamenitem slapu Toboggan. Obiskali boste destilarno cachaçe in iz prve roke izvedeli, kako na tradicionalen način izdelujejo »brazilski rum«;
• pohodništvo v narodnem parku Serra da Bocaina, ki pokriva 110.000 hektarov džungle in ponuja številne naravne lepote, od slapov, jam do avtentičnih vasic (bodite pozorni na jaguarja, morda naletite na opico ali tukana), z obiskom destilarne cachaçe Alambique Pedra Branca;
• priljubljena 0,6 kilometra dolga sprehajalna pot: Cachoeira do Tobogã–Cachoeira da Penha–Poço do Tarzan, v okolici Paratyja, vam vzame približno 10 minut in poteka mimo slapu Tobogã; lahke težavnostne stopnje.
• Pedra Marcela, 19,5 kilometra dolga krožna pot, ki vam vzame približno osem ur in je primerna za obisk z gorskim kolesom; srednje težavnostne stopnje;
• Prekrasna 3,9 kilometra dolga krožna pot, ki se začne na plaži Meio in konča z znamenitim naravnim bazenom Cachadaço, znanim tudi kot Caixa D'aço, kjer sta dovoljena kopanje in snorklanje. Je, lažje težavnostne stopnje in vam vzame slabo uro. Priljubljena pohodniška pot, primerna tudi za tek in obisk z gorskim kolesom. Pokrajina je raznolika, od plaž do gostega gozda;
• Laranjeiras – Cachoeira Saco Bravo je najdaljša krožna pohodniška pot v okolici Paratyja, dolga 27,2 kilometra, ki vam vzame približno 11 ur in je idealna za kampiranje. Je srednje težavnostne stopnje;
• Plaža Jabaquara (slabe pol ure hoda severno od starega mestnega jedra, z ogledom mangrov s kajakom; blato na območju mangrov naj bi imelo zdravilni učinek);
• Saquinho do Corumbê (čudovit zaliv s kristalno čisto vodo za plavanje in snorklanje);
• Agencija Paraty Explorer ponuja številne avanture; s čolnom vas za razumno ceno peljejo do prelepih otočkov in skritih plaž v bližini Paratyja: Ilha Comprida, Ilha do Mantimento, Ilha do Cedro, Ilha da Bexiga, Ilha do Ventura ter otok Ilha Grande (tega sva obiskala in ni nama bilo žal, med vsemi naštetimi je tudi največji). Glavni plaži sta Praia do Pontal in Praia do Jabaquara. Praia da Almada, Praia da Barra do Corumbê, Praia da Lula, Praia Vermelha, Praia de Ponte Negra in Praia de Santa Rita so pravi raj za potapljače, Praia do Cão Morto in Prainha da Praia Grande pa sodita med najlepše plaže v regiji;
• Svojevrsten fenomen v neposredni bližini Paratyja je edini tropski fjord na svetu Saco do Mamanguá, katerega mamljiva turkizna barva malodane prekaša opevane zasnežene fjorde skandinavskih dežel.
