Najlepši slovenski botanični vrtovi, ki očarajo s svojo lepoto
Pomlad je letni čas, ki je zaradi prebujajoče se narave idealen za obisk katerega od naših botaničnih vrtov. Tja se lahko umaknemo stran od mestnega vrveža, se sprehodimo mimo raznovrstnih dreves, opazujemo odpirajoče se cvetove rož vseh barv in oblik, posedimo na eni od tamkajšnjih klopc in srkamo lepote narave, ki nas obdaja, ter se naučimo kaj novega o rastlinskih vrstah.
Predstavljamo vam nekaj naših čudovitih botaničnih vrtov, ki bi jih morali obiskati vsaj enkrat v življenju. V svojih najlepših barvah se bodo prikazali prav v tem delu leta.
Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso
Sežana je v preteklosti predstavljala pomembno postojanko na poti med Dunajem in Trstom, zato je bila precej obiskana. Leta 1848 je v tem slovenskem kraju posestvo kupila grška trgovska družina Scaramanga, ki je živela v Trstu. Na njem je zgradila vilo Mirasasso, ob njej pa je zasnovala vrt po vzoru italijanskih meščanskih vrtov. Ker je družina pogosto potovala po svetu, je s potovanj v naslednjih letih prinašala najrazličnejše rastline, ki pri nas sicer ne uspevajo, in jih zasadila na vrt.
Botanični vrt se danes razteza na dveh hektarjih, od leta 1957 pa je v lasti Občine Sežana. Ima status naravne vrednote državnega pomena, v njem pa je zasajenih kar 170 rastlinskih vrst z različnih koncev sveta. V njem si lahko ogledate stoletje in pol stare cedre, urejene pušpanove rondoje, cvetoče pergole in vrtnice najrazličnejših barv. Za najlepša drevesa, ki jih lahko tukaj občudujete, se štejejo libanonska cedra, bornmullerjeva jelka, velecvetna magnolija, maklura in osaški pomarančevec.
Posebnost parka je tudi palmarij, ki je bil postavljen davnega leta 1890, urejen pa je bil po vzoru schonbrunnskega rastlinjaka na Dunaju. Od leta 2020 dalje je v botaničnem vrtu urejen tudi Interpretacijski center kraške vegetacije, ki na interaktiven način prikazuje značilnosti in življenjske oblike, ki so značilne za kraški svet. Park lahko od aprila do septembra obiščete vsak dan od 8. do 19. ure.
Arboretum Volčji Potok
Arboretum Volčji Potok, ki se nahaja južno od Kamnika, se razprostira na 85 hektarjih, na njem pa uspeva kar 3500 rastlinskih vrst. Od leta 1999 dalje je zaradi svojega izjemnega kulturnega, krajinskega in zgodovinskega pomena razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, sicer pa spada med najpomembnejšo vrtno arhitekturno dediščino v Sloveniji.
V tem spomladanskem času ga večina obišče zaradi pisane preproge tulipanov, ki ga prekriva in osupne vsakega obiskovalca. Vsako leto v arboretumu svoje cvetove odpre kar dva milijona tulipanov, ki pripadajo 350 sortam. Poleg tega lahko v spomladanskih mesecih občudujemo cvetove narcis, okrasne češnje, magnolije in rododendronov.
Arboretum Volčji Potok ponuja tudi številne druge atrakcije. Sestavljajo ga različni vrtovi, med katerimi naj bi bil najbolj idiličen francoski vrt, ki ga je zasnoval nekdanji lastnik posestva Leon Souvan. V parku sta na ogled tudi razstavi kitov in dinozavrov. Gre za precej realistične figure teh živali, ki so zasnovane v naravni velikosti. V rastlinjakih si je možno ogledati tudi razstavo pisanih orhidej, kaktusov najrazličnejših oblik in tropskih metuljev.
Naši najmlajši bodo še posebej navdušeni nad velikim otroškim igriščem, kjer so urejeni trampolin, tobogani, plezalna stena in labirint. Novost v sklopu arboretuma je opazovalni stolp, s katerega je možno občudovati bližnjo okolico. Park v Volčjem Potoku je odprt vsak dan od 8. do 20. ure.
Mozirski gaj
V Mozirju na obrežju reke Savinje se na sedmih hektarih razprostira Mozirski gaj, botanični vrt, ki so ga v 80. letih prejšnjega stoletja zasnovali vaščani. Ob pomoči slovenskih vrtnarjev so nekoč divje odlagališče smeti preoblikovali v cvetlični gaj, ki ga danes radi obiščejo tako domačini kot prebivalci drugih slovenskih krajev.
Obiskovalci lahko v Mozirskem gaju občudujejo zeliščni in japonski vrt, drevored ter nekatere objekte etnološke dediščine Savinjske doline, kot so kašče, vodni mlini, kmečke hiše, kozolci in kovačije. Sredi Mozirskega gaja je postavljen tudi razgledni stolp, na katerega se je možno povzpeti. Zaradi prisotnosti nekaterih avtohtonih vrst rib v ribniku je park zanimiv tudi za ribiče.
V spomladanskem času (letos med 1. aprilom in 7. majem) poteka razstava tulipanov, pri čemer svoje cvetove odpre kar 200.000 tulipanov. Naslednji večji dogodek se odvije avgusta, ko bo potekala razstava eksotičnih živali in poletnega cvetja. Septembra se tradicionalno organizira razstavo buč, pri čemer poteka tudi izbor za najtežjo med njimi. Zadnja leta je park zelo obiskan tudi decembra, ko ta pod imenom Božična bajka zasveti v soju prazničnih luči številnih barv.
V Mozirskem gaju potekajo tudi številni dogodki, nekateri pari pa se tukaj tudi poročijo. Možno se je dogovoriti tudi za vodene oglede. Park je sicer odprt vsak dan od 9. do 19. ure.
Alpski botanični vrt Julijana
V dolini Trente se ob reki Soči razprostira Alpski botanični vrt Julijana, ki je naš najstarejši in hkrati edini alpski botanični vrt. Od leta 1951 naprej je ta zavarovan kot spomenik oblikovane narave, od leta 1962 dalje pa z njim upravlja Prirodoslovni muzej. Vrt si je možno ogledati od maja do septembra, v njem pa uspeva kar 700 rastlinskih vrst, ki so značilne za alpski in kraški svet. Številne med njimi so endemične, ogrožene in/ali zavarovane.
Vrt je najlepše obiskati maja in junija, ko v njem cvetijo jegliči in svišči. Sicer pa lahko v njem občudujemo volčine, kamnokreče, klinčke, sleče in kukavice. Med najbolj priljubljene rastlinske vrste uvrščamo endemični kranjski sleč, lepi čeveljc, Zoisovo zvončico, planiko, nagelj in kraško potoniko. Ko rastline odprejo svoje cvetove, te v park privabijo tudi številne žuželke, nad katerimi so še posebej navdušeni otroci.
Alpski botanični vrt Julijana je leta 1926 zasnoval tržaški posestnik Albert Bois de Chesne in ga poimenoval po svoji ženi. Želel je urediti kotiček, kjer bi se bilo možno spoznavati s floro, značilno za Julijske Alpe. Dolina Trente se je zaradi ugodnih terenskih in vremenskih pogojev izkazala kot optimalna za realizacijo te ideje, pred zasaditvijo rastlin pa je bilo treba poskrbeti še za nekatere ureditve. Rastline se je z gora na vrt v tistih časih prenašalo kar v nahrbtnikih in koših.
