Tanja Uvera: Taka oblačila imajo zgodbo in so prijetna “zatočišča” za naša telesa
Tanja Uvera je Ljubljančanka, ki živi in ustvarja v Mariboru. Na Lentu si je ustvarila krasen butik, kamor zahajajo ženske, pa tudi moški, ki želijo svoji garderobi dodati poseben, krasen kos. Kos pletenine, ki bo z njimi ostal celo življenje. Ravno to je namreč čar pletenin. Lahko jih preoblikujemo, dopolnjujemo in so z nami leta in leta. Na zadnjem tednu mode je navdušila s kolekcijo Beautiful People, s katero nam je želela sporočiti, naj se ne pustimo uniformirati v eno nišo, ki nam jo narekuje algoritem, temveč negujmo in izrazimo svoje bistvo.
Zakaj ravno pletenine? Kako se je začela vaša zgodba z njimi?
Ob koncu študija na NTF smo imeli zaključno modno revijo, kjer so bile manekenke naše prijateljice. Včasih je ena prišla, drugič ne in jo je kakšna njena prijateljica nadomestila ... Skratka, delali smo z dekleti različnih postav in mer. V izogib težavam sem se odločila, da naredim celo kolekcijo pleteno, ker se pletenine bolj podajo različnim postavam kot tkanine, ki so v svoji osnovi bolj toge. Nekaj pletenin sem dala splesti v Almiro, v Radovljico, nekaj sem jih naredila na roke. In tako je nastala moja prva pletena kolekcija, zaradi katere sem dobila službo pri Pleteninah Draž. Tam sem ugotovila, da so mi pletenine pisane na kožo.
Res mi je všeč, da lahko sama ustvarim material, da naredim kos, ki je popolnoma prilagojen stranki, glede na njegovo postavo, barvo las, tena kože. Že v času študija sem imela težavo z idejo o službi, kjer bom morala risati kroje, izbirati med blagom, to se mi je zdelo res utesnjujoče. Pletenina mi omogoča popolno svobodo. Če mi zmanjka materiala, dopletem, sproti prilagajam barvo, debelino, material in vzorec blaga.
Ko delaš kolekcijo, narediš določeno število kosov, za katere potem upaš, da bodo ljudem všeč. Pri ustvarjanju unikatov po meri pa pride stranka k meni, se pogovoriva o njenem stilu, službi, garderobi, ki jo že ima in potem ji svetujem na podlagi trenutne kolekcije, kakšne barve in kroji bi ji pristajali in naredim različico modela prav zanjo. V tem res uživam.
Morda si kdo niti ne predstavlja, kako nastanejo vaše obleke, ki niso narejene iz vnaprej kupljenih kosov blaga. Kako bi opisali nastanek pletenega puloverja?
Največ strank že pozna moje delo, saj so od prijateljic slišale, kako delam. Vedo, da je pri meni varno, prijetno, da k meni prinesejo le same sebe in ne potrebujejo ničesar drugega. Nobene predpriprave. Na prvem srečanju me najbolj zanima, česa ne marajo, katere barve jim niso blizu, kakšni izrezi jim ne ustrezajo, kaj bi radi skrili, kaj pokazali. Potem naredim barvne vzorce in nato sledi izdelovanje puloverja ali obleke po kroju, o katerem sva se dogovorili.
Ko je pulover končan, stranka pride poskusit in le če ji je všeč, ga prodam. Iz rok ne dam kosa, če ne vidim, da je stranka res zadovoljna in bo to tudi nosila. Vse, kar ustvarim, je všeč tudi meni in če se zgodi, da stranka na koncu izdelka ne vzame, ga mirno obesim v izložbo in ga vzame kdo drug. Se pa to zgodi zelo redko.
Iz rok ne dam kosa, če ne vidim, da je stranka res zadovoljna in bo to tudi nosila.
Delate po naročilu, a vseeno se udeležujete tudi tednov mode. So ti uspešna promocija vašega dela?
Zelo mi je všeč ta ustvarjalni pritisk, ki se zgodi zaradi tedna mode. Dva meseca prej ustvarjam samo novo kolekcijo, delam samo na tem, da ideje pretočim v oblačila, ki bodo potem nosila to sporočilnost. Na dogodku mi je všeč, da se podružim s stanovskimi kolegi in ekipo LJFW, vzdušje v zaodrju in sama revija mi povrne vso energijo, ki sem jo porabila v osami, ko sem izdelovala kolekcijo. LJFW je pravi kontrast mesecem pred revijo. To je nekaj, kar jaz potrebujem.
Prvič sem se tedna mode udeležila leta 2018, pred tem se mi je zdelo, da tega ne potrebujem. A je vse skupaj res drugače. Takrat sem pod pritiskom, osredotočena na to, kaj hočem sporočiti s svojimi oblačili. Ko delam za določeno stranko, delam zanjo. Ko ustvarjam kolekcijo, sprostim domišljijo in lahko ustvarjam bolj drzno. A še vedno se držim določenih okvirjev, saj poznam svoje stranke in približno vem, kaj jim bo všeč. Nadgradim njihovo vizijo, dodam kaj nepričakovanega.
Ja, rada grem na teden mode. Tudi zaradi ljudi, ki jih srečam pred, na in po dogodku. In ja, vsaka stvar je zagotovo dobra za prepoznavnost. Je pa teden mode tudi odlično ogledalo, da ocenimo svoje delo.
PREBERITE ŠE -> Sestri iz Novega mesta: oblikovalki, ki sta na tednu mode prejeli glavno nagrado
Zadnja kolekcija, ki ste jo predstavili na LJFW se imenuje Beautiful People, nekje pa sem prebrala, da je glavno vodilo v resnici uporniško. Proti čemu se upirate s kolekcijo? Kakšno je njeno sporočilo?
Zdi se mi, da smo ljudje s strani medijev precej konfekcionirani. Če si na družbenih omrežjih, te algoritem postavi v neki okvir, ti predlaga stvari, ki so tebi všeč in si ozko usmerjen v neko nišo, ki ti je všeč in ti lansira samo to. Vsi časopisi, novice, poročila, eno in isto sporočajo ves čas. Veliko je izumetničenih, plehkih in nepreverjenih informacij.
Temu se upiram. Skušam negovati človeka v sebi in v svojih strankah. Srečujem se z veliko ljudmi in vidim, kako smo si različni, vsak od nas ima povsem različna zanimanja. Vsak od nas nosi nekaj posebnega v sebi.
Pri nastajanju kolekcije sem sodelovala z različnimi ljudmi, s strankami, s svojima hčerkama, z glasbenikom Emkejem. Rada prisluhnem razmišljanju ljudi, ki se z modo ukvarjajo profesionalno, govorimo o življenju, o predstavljanju samega sebe, svoje podobe. Ker prvi vtis o sebi naredimo ravno s svojo podobo. Če smo vsi enaki, vsi iste barve, vsi enako oblečeni, skriti za masko je to res dolgčas. Zato sem dala ime kolekcije Beautiful People, ker smo si različni, lepi in z obleko, stilsko podobo pokažemo, kdo smo.
Odkar vas poznam in spremljam vaše delo, imam občutek, da ste ženska, ki ve, kako uživati v življenju. Imam prav, ste hedonistka?
Joj, zelo. Ampak moram najprej povedati, da imam v življenju tudi polno, blago rečeno, izzivov, da ne bom rekla težav. Res mi je pomembno, da dobro jem, da imam okoli sebe prijetne ljudi, da se naučim novih stvari, rada si postavljam nove izzive. Če me je česa strah in ne znam, se ravno tega lotim. Zelo rada kuham, ko pridem iz službe, pa čeprav pozno, se ob tem umirim. Ravno najbolj preproste stvari so bližnjica do ležernega hedonizma.
Tudi v službi si rada ustvarim ozračje, v katerem mi je prijetno delati. Še ko imam zaguljene birokratske opravke, si to včasih zamišljam kot otroško igro, ko smo se igrali različne poklice. Čeprav je papirologija zadnja stvar, ki bi me veselila. Najbolj zoprne opravke si zadam kot najbolj pomembne in potem gre lažje. In, da znaš dati po kavbojsko noge na mizo, ko se najbolj mudi. Mislim, da je to trik, kako biti hedonist.
Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski modi in o odnosu ljudi do slovenske mode?
Zdi se mi zelo v razcvetu. Zadnji teden mode je imel največ sodelujočih. Tudi podpore se mi zdi, da je vedno več. Prebujajo se tudi moški, ki so vedno bolj pogumni, odprti in si želijo drugačnih kosov. Pri ženskah pa sploh. Toliko je hitre mode in ljudje so naveličani slabih materialov, enih in istih kosov, čeprav so znamke različne, je na koncu vse videti enako.
In kar je najhuje, te trgovine najbolj osnovnih kosov niti ne ponujajo. Kam boš šel po običajen bel puli?! Občutek imam, da ljudje nimajo več časa, niti volje brskati po trgovinah. Slovenskih oblikovalcev pa je veliko in delamo kvalitetno. Veliko nas dela butično, marsikdo od nas si je ustvaril neko bazo, ki je zvesta in ceni dobro slovensko modo. Vedno več je ljudi, ki jim ni fora, da nosijo svetovno priznane znamke ali da se že od daleč vidi, da so bili na dopustu v Turčiji.
Bolj se ceni butično, lokalno oblikovanje. Vedno več je ljudi, ki so ozaveščeni, da s hitro modo in kopičenjem nekvalitetnih izdelkov samo onesnažujemo planet in povečujemo slabo voljo, ko stojimo zjutraj pred prepolno omaro. In hitra moda je na koncu dneva najdražja. Preračunajte si, koliko ste odšteli za kos oblačila in delite s številom nošenj. No, to je prava cena izdelka. Moje stranke ozaveščam prav o tem. Da cenijo svoja oblačila, jih kombinirajo na mnogotere načine, da jih vzdržujejo, in če se jih naveličajo, dajo v predelavo ali predajo hčerki, prijateljici. Taka oblačila imajo zgodbo in so prijetna “zatočišča” za naša telesa.
