Neverjetno življenje ene največjih modnih oblikovalk: Njena smrt še danes buri duhove

Francoska oblikovalka visoke mode Madame Grès je danes skoraj pozabljena modna ikona, čeprav so njene kreacije navdihnile številne znane oblikovalce in modne hiše, ki so prišli za njo. Po duši umetnica je hrepenela po tem, da bi postala kiparka, a jo je usoda potisnila v svet mode, kjer je svojo ljubezen do antičnih kipov v 30. letih prejšnjega stoletja prelila v sanjske večerne obleke, ki so tako brezčasne, da njihove kopije še danes vidimo na rdečih preprogah po vsem svetu.

Bila je perfekcionistka, ki je živela zelo skrivno življenje, kar je na koncu turi pripeljalo do tega, da je umrla sama in je trajalo kar eno leto, da je svet ugotovil, da je ni več. 

Kiparka, ki je postala oblikovalka 

Rodila se je v Parizu leta 1903 kot Germaine Émilie Krebs v družino francoskih Judov. Njeni starši niso bili revni, a tudi bogati ne, zato so ji v mladosti sicer omogočili študij slikarstva in kiparstva, a jo na koncu prepričali, da si je namesto kiparske kariere, o kateri je sanjala, izbrala bolj donosen poklic v modi. 

Sprva se je zaposlila pri modistinji, kjer se je izučila klobučarske obrti in kmalu ustvarjala izjemna ženska pokrivala (eno izmed njih – turban, je postal tudi njen dosmrtni zaščitni znak), nato pa zamenjala službo za pariško modno hišo Maison Premet, ki je bila znana po izjemnem perfekcionizmu. Tam se je mlada Francozinja nalezla natančnosti in prišla v stik z visoko modo, ki jo je tako prevzela, da ji je posvetila življenje in se vso svojo kariero ni pustila zapeljati čedalje bolj priljubljeni in donosni prêt-à-porter modi (edino takšno kolekcijo je ustvarila tik pred upokojitvijo leta 1981). 

PREBERITE ŠE -> Nekoč najbolj znani modni oblikovalec po bankrotu životaril na ulicah Pariza

Nešteto plisejev, ujetih v božanske kreacije 

Še preden je dopolnila 30 let, se je Germaine leta 1932 odločila za tiste čase drzno potezo – odprla je lastni salon, poimenovan La Maison Alix. Na začetku je moči združila s še eno pariško oblikovalko Julie Barton in sta skupaj ustvarjali pod imenom Maison Alix Barton, leta 1934 pa je Francozinja sodelovanje opustila in svojo modno hišo, preimenovano nazaj v Maison Alix, prestavil na sosednjo bolj prestižno ulico Rue du Faubourg-Saint-Honoré, kjer je stala vse do sredine druge svetovne vojne 1942. 

V teh nekaj letih pred nemško okupacijo Pariza je Germaine zaslovela s svojim unikatnim pristopom k modnemu oblikovanju. Zaljubljena v kiparstvo je navdihe antičnih skulptur našla v blagu in iznašla poseben način, kako ga nabrati in manipulirati okrog človeškega telesa, da so kreacije na ženskah na koncu izgledale kot prividi iz grške ali rimske mitologije. Najraje je ustvarjala s svilenim džersijem, raztegljivo fino pletenino, ki je bila izredno prijetna za nošenje, ob telesu pa se je zahvaljujoč oblikovalkinemu talentu za drapiranje gibal kot voda. 

Francozinja je bila posebna tudi v tem, da se med ustvarjanjem ni zanašala na kroje, ampak je vsako obleko oblikovala neposredno na živi manekenki, ter tako dosegla, da so njene kreacije ženskam pristajale, kot bi bile ulite zanje. Sam Christian Dior je o njej nekoč dejal: »Vsaka obleka, ki jo ustvari, je mojstrovina.« 

Eksperimentirala je tudi z zanimivimi izrezi, ki so razkrili zapeljiv del telesa (denimo hrbet), a z izjemno natančnostjo izvedbe poskrbela, da so se ženske tudi v njenih najbolj drznih kreacijah počutile varne in nikakor ne pomanjkljivo oblečene, saj je med gibanjem vse obstalo na pravem mestu. Nič čudnega torej, da si je kmalu pridobila zavidljivo klientelo svetovnih zvezdnic, zaupale so ji vse od Wallis Simpson, ameriške izbranke abdiciranega angleškega kralja Edwarda do Grace Kelly, Grete Garbo, Marlene Dietrich in Palome Picasso.  

Poleg tega pa je izjemno tudi to, da je Germanie skoraj vsako večerno obleko izdelala iz enega samega kosa blaga. Morda se sliši varčno, a je bilo vse prej kot to, saj oblikovalka nikakor ni skoparila z materialom, ampak je ekstremno fino plisiran videz večernih oblek ustvarila tako, da je v eni kreaciji nabrala kar med 13 in 21 metrov blaga – neverjetno natančno delo, ki je zahtevalo veliko ročnega šivanja, pa je njenim šiviljam vzelo okrog 300 ur na obleko. 

Z modo se je uprla nacistom 

Morda je bila prav ta razsipnost blaga kriva za to, da so Francozinji nacisti leta 1942 zaprli salon. Do tedaj je bila oblikovalka znana že kot Madame Grès, saj se je leta 1937 poročila z ruskim slikarjem Sergem Czerefkovom, katerega ime je uporabila za anagram svojega novega naziva, ki ga je ohranila tudi po tem, ko je njen mož zbežal na Francosko Polinezijo in tam v stilu Paula Gaugina ostal do konca svojega življenja. 

Grèsova je medtem vztrajala v Parizu in kljub začetku vojne še ustvarjala visoko modo. Čeprav je bila Judinja, so bile njene kreacije tako čudovite in zaželene, da so po njih hrepenele tudi žene nemških oficirjev in pri njej naročale obleke zase. Nacisti so nanjo sicer pritiskali, naj upošteva varčevalne vojne ukrepe in oblikuje manj razkošna oblačila z manj materiala, a se Grèsova ni pustila manipulirati in je iz protesta v notranjost svojih kreacij skrivaj celo šivala Davidove zvezde – simbol židovstva ter še naprej uporabljala barve francoske zastave. 

To je bilo za naciste preveč. Leta 1942 so ji prisilno zaprli salon in kdo ve, kaj bi ji še storili, če ne bi Grèsovi tedaj uspelo pobegniti v Pireneje, kjer je varno počakala na osvoboditev Pariza leta 1944. Takrat se je vrnila v rojstno metropolo in tam odprla novo modno hišo pod tedaj že slavnim imenom Madame Grès ter nadaljevala kariero v visoki modi vse do 80. let prejšnjega stoletja. 

Upokojitev jo je pahnila v revščino

Leta 1983 se je upokojila s kolekcijo, ki jo je kljub zavidljivim letom – štela jih je že blizu 80 – od prvega do zadnjega šiva izdelala sama (desetletja je namreč v svojem ateljeju zaposlovala šivilje, ki so ji pomagale dohajati povpraševanje po kreacijah). A čeprav bi si glede na njen dolgi karierni uspeh (ena izmed njenih bogatih strank je bila tudi Jackie Kennedy) predstavljali, da bo na starost lahko uživala v sadovih svojega dela, je bilo žal vse prej kot tako. 

Na račun slabega poslovnega dogovora glede parfuma Cabochard, ki ga je ustvarila leta 1959, je po upokojitvi izgubila vse svoje bogastvo, njena modna znamka pa je z nekajkratno menjavo lastnikov bankrotirala. Madame Grès je tako na stara leta zapadla v revščino. Pred životarjenjem so jo rešili oblikovalski kolegi Hubert de Givenchy, Pierre Cardin in Yves Saint Laurent, ki so Grèsovi plačali stanovanje v prestižnem 16. pariškem okrožju, da bi tam lahko še naprej ustvarjala za prijatelje. 

To zadnje je sicer pred leti zanikala njena hčerka Anne Grès, ki je medijem povedala, da je modna industrija njeni materi obrnila hrbet. »Nihče ji ni hotel pomagati, razen nekaterih pravih prijateljic, kot sta bili Vojvodinja Orleanska in Christine Gouze-Raynal. Vsi ostali pa so se veseljačili po ulicah Pariza. A moja mama ni nasedla ljudem, ki so se slinili okoli nje.« 

Ali gre verjeti navedbam hčerke, je sicer veliko vprašanje, saj je prav ona leta 1993 prikrila, da je slovita oblikovalka umrla. 

PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave

Prikrila smrt in prevarala cel svet 

Leta 1990 je Anne mamo preselila k sebi na jug Francije in od tedaj nihče od nje ni slišal niti besede, saj nista imeli telefona. Na vsa pisma, naslovljena nanjo, je odgovarjala hčerka, ki je, kar se je izkazalo kasneje, ponarejala materin podpis in medijem celo pošiljala izjave, rekoč, da jih je izrekla oblikovalka. 

To se je vleklo vse do decembra 1994, ko je v javnost končno prišla novica, da je Madame Grès mrtva že dobro leto. Po pregledu dokumentacije so ugotovili, da je gospa umrla 24. novembra 1993 v domu za ostarele, kamor jo je pred meseci nastanila hčerka. Sledila sta šok in ogorčenost modne industrije, saj so Grèsovi leta 1994 v newyorškem metropolitanskem muzeju umetnosti priredili pregledno razstavo, misleč, da slavijo živo legendo, hčerka pa je medijem celo poslala materine odzive na to, za katere se je na koncu seveda izkazalo, da so bili ponarejeni. 

Ko je resnica prišla na dan in so Anne Grès vprašali, zakaj je prikrila materino smrt, je dejala, da ni želela vznemiriti svoje še živeče tete in sestre Madame Grès ter da v času njene smrti ni imela dovolj denarja, da bi materi priredila pogreb, vreden tako izjemne ženske.