Gašper Kurež

Razmišljal sem, da bi zapeljal s ceste

V športu pogosto vidimo le zmage in uspehe in ne odrekanja, truda in pritiskov, ki tako ali drugače pustijo neizbrisen pečat. Gašper Kurež, nogometaš, je eden prvih v našem prostoru, ki je odkrito spregovoril o depresiji, ki ga je zaradi poškodb, strahu pred neuspehom in spora s trenerjem pestila kar pet let. S svojim blogom je doživel velik odziv ne le športnikov, ki jih tarejo podobne težave, ampak tudi staršev otrok, ki si želijo to postati. Iskreni in simpatični 22-letni Zasavec je, kot pravi, končal profesionalno kariero in obenem spoznal, da je življenje polno drugih in drugačnih izzivov; rad študira, smuča, pleza, hodi v hribe, bere knjige in uživa v tem, kar je.

Čestitke, pogumna in hvalevredna odločitev, da se posvetite zapostavljeni temi, skoraj tabuju – depresiji med športniki!
Hvala. Ideja o temi se je razvila povsem spontano. Pri študijskem predmetu informatike smo imeli nalogo, da izdelamo svoj blog ali spletno stran, in takoj ko sem to izvedel, sem vedel, o čem bom pisal: o vsem, kar se mi je dogajalo zadnjih pet let. Sedel sem za računalnik in zapis je dobesedno zletel iz mene.

V karieri so me vseskozi pestile poškodbe in vsa leta sem se spraševal, zakaj se dogajajo ravno meni, če vse delam pravilno. Zdaj vem, da so bile posledica depresije in strahu pred neuspehom. 

Nogometu ste zvesti od petega leta starosti. Kaj je bila tista kaplja čez rob, kdaj so bili pritiski tako neznosni, da je postal vaš svet, prav zaradi športa, ki ste ga imeli radi, mračen in naporen?
Res je, nogomet je že od mladih nog pomemben del mojega življenja, tudi ati je nogometaš. Kot vsak mulc, ki se ukvarja s športom, sem si tudi sam želel postati uspešen; igrati pred polnimi tribunami, navduševati druge, kot to počnejo največji zvezdniki. Obenem sem čutil strah pred neuspehom, iz leta v leto je postajal večji.
Kot mladinec sem zelo veliko treniral. Pri 17 sem kot perspektiven nogometaš dobil priložnost, da treniram s člansko ekipo, kar je zame pomenilo povrnitev vsega truda in izpolnitev sanj. Žal pa je načrte prekrižal zlom noge, zato sem se vrnil k mladincem. Nekega dne, ko je članska ekipa že končala trening, mi pa smo šele začenjali, sem pozdravil članskega trenerja, a me očitno ni slišal. Pozdravil sem ga še enkrat in očitno me spet ni slišal. Nato pa me je trener udaril. S spuščeno glavo sem odkorakal na trening, saj nisem konfliktna oseba, a moje sanje so se razblinile. Skoraj 14 dni nisem spregovoril besede z nikomer, nato pa sem o neljubem dogodku povedal doma. Oče je klical v klub, kjer so zahtevali, da se mi trener opraviči. Nato je bilo samo še huje.


Je trener zanikal nasilno dejanje?
Ne, opravičil se mi je. A potem sem tega istega trenerja dobil naslednje leto, ko sem vstopil med člane v prvo slovensko ligo, in namesto da bi mi dal možnost za napredovanje, me je ves čas zapostavljal. Treniral sem veliko več kot drugi, po rednih treningih sem imel še individualne, saj sem želel dokazati, da sem dober, tudi na treningih in prijateljskih tekmah mi je šlo v redu. A trener je bil, kljub mojemu trdemu in uspešnemu delu ter prigovarjanju starejših igralcev, naj mi ponudi priložnost, neizprosen. Bolj ko sem treniral, manj sem igral. Začel sem se vrteti v začaranem krogu; prišel je petkov razpored za tekme, pogledal sem, ali sem v kadru za sobotno tekmo, nisem bil. Naslednji teden sem spet dobro treniral, spet ista zgodba. Kako težko mi je bilo stopiti k njemu in ga prositi, naj mi nameni vsaj pet minut igre, saj sem vedel, da si to zaslužim. Povsem drugače bi bilo, če ne bi izkoristil ponujene priložnosti, saj bi tako vedel, da nisem dovolj dober. A priložnosti nisem dobil; gospod, ki me je udaril, mi ni namenil niti ene minute v prvi slovenski ligi.

Ste se komu potožili, povedali, da se vam godi krivica?
Hodil sem na sestanke in obljubljali so mi, da bo bolje. Ostalo je zgolj pri obljubah. V športu ni vse tako lepo, kot je včasih videti.

Pred kratkim sem bil na bratovi tekmi, kjer so me presunili komentarji starša, ki se je znašal nad svojim otrokom, ki ni zadel gola. Saj jih razumem, vlagajo svoj čas in denar, da lahko otroci trenirajo, a mislim, da so ti pritiski povsem nepotrebni in največkrat škodljivi. Starši naj bodo predvsem starši, naj znajo prisluhniti otrokom, naj bodo njihova opora. 

In zaradi vseh psihičnih pritiskov se marsikdo tudi zlomi.
Jaz sem nenehno razmišljal o tem, da bi zapeljal s ceste, da bi se ubil, saj v življenju nisem videl več nobenega smisla. Na srečo je bila ljubezen do staršev in vseh dobrih ljudi okoli mene premočna, da bi to res storil. Da bi pregnal črne misli, sem začel še bolj zavzeto trenirati, čeprav sem vedel, da ne bom igral na tekmah. S treningi sem premagoval samega sebe. Doma sem nenehno gledal motivacijske videe, na primer Rockyja Balboo in podobne, ki jim je po napornih treningih na koncu uspelo. A bil sem zelo nesrečen. Nisem imel apetita, ponoči sem zelo slabo spal, zaprl sem se vase in se nehal družiti s prijatelji.

Kako so vaše stanje sprejeli starši? Zagotovo jim je bilo zelo težko.
Starši niso vedeli, kaj se dogaja z mano, vse dokler niso prebrali bloga. Z menoj so se želeli pogovoriti, a jaz sem se zaprl v svoj svet in nikogar nisem pustil blizu. Kar seveda ni prav. Sta mi pa pomagala njihov ljubeči odnos in pozitivna naravnanost; moja mami veliko bere in je zelo pozitivna oseba. Imel sem srečo, da sem imel v kriznih trenutkih ob sebi toliko dobrih ljudi. A dokler je bil nogomet središče mojega življenja, mi ni nič pomagalo.



Potem ko je bilo konec tega pritiska, pa je šlo na bolje?
Ko sem se odločil, da bom nogomet igral le še iz veselja, so črne misli, ki so se mi pletle po glavi od 17. do 22. leta, izginile. Pri 21 sem zapustil klub v prvi ligi in odšel trenirat na Ptuj, vozil sem se vsak dan 120 kilometrov, a mi niso plačevali. Potem sem odšel v Zagorje, kjer zaradi poškodbe pol leta nisem mogel trenirati, nato pa sem se odločil, da je bilo dovolj nogometa, in se vpisal v višjo ekonomsko šolo. Trenutno igram v tretji slovenski ligi in sem povsem sproščen. Na tekme hodim iz zabave, po tekmah gremo s prijatelji na pijačo. Počutim se popolnoma drugače kot prej, ko sem sam nase izvajal preveč pritiska in sem bil nesrečen. Lansko poletje sem si vzel malo več dopusta, tri tedne sem preživel na morju; postal sem bolj sproščen, na stvari gledam drugače. Ne silim več z glavo skozi zid, zaupam življenju.
V karieri so me vseskozi pestile poškodbe in vsa leta sem se spraševal, zakaj se dogajajo ravno meni, če vse delam pravilno. Zdaj vem, da so bile posledica depresije in strahu pred neuspehom. Fizično sem bil dobro pripravljen, a nisem imel glave na pravem mestu, nisem imel tiste samozavesti. In vedno, ko je bilo treba stopiti korak naprej, sem si naložil preveliko breme in se poškodoval. 

O depresiji, ki jo je doživljal po koncu vsakih olimpijskih iger, je pred kratkim spregovoril tudi najuspešnejši plavalec vseh časov Michael Phelps, dobitnik 28 olimpijskih kolajn. Zelo hvaležen je, je dejal, da si ni vzel življenja.
Jaz mislim, da je depresije med športniki ogromno, a nihče si o njej ne upa govoriti. Pred kratkim sem bral zgodbo nogometaša Arsenala Pera Mertezakerja, 33-letnega igralca, ki je dejal, da se že vso kariero spopada s takšnimi pritiski, da bruha pred tekmami, ter da si želi čim hujših poškodb, da mu ne bo treba igrati. 

S profesionalnim nogometom sem opravil. Ne želim nazaj, le naprej. Rad igram tenis, plezam, hodim v hribe, smučam, vse to so stvari, ki sem se jim prej zaradi nogometa odrekal. 

Phelps je izjavil, da so težave izginile, ko je spoznal, da je v redu, če ni vse v redu; v angleščini »It's OK to not be OK«.
Saj to je samo šport, to je samo plavanje, smučanje, nogomet, kar koli. Tudi če ne dosežeš vrhunskih rezultatov, zato nisi slabši človek. Je pa neuspehe veliko teže sprejeti, če si perfekcionist, kot sem jaz. In če temu, da dosežeš cilj, posvečaš res ogromno časa in energije, če žrtvuješ vse drugo. Mislim, da imam ta perfekcionizem, to dokazovanje v sebi; zakaj bi v šoli dobival osemke, če sem sposoben dobiti desetke, zakaj bi dal samo en gol, če lahko zabijem tri. 

Tudi pričakovanja staršev do otrok, ki se ukvarjajo s športom – to je tema vašega drugega zapisa na blogu –, so pogosto previsoka; vsi bi radi imeli Messije, Ronalde, Petre Prevce, a takšna pričakovanja so največkrat nerealna.
Pred kratkim sem bil na bratovi tekmi, kjer so me presunili komentarji starša, ki se je znašal nad svojim otrokom, ki ni zadel gola. Saj jih razumem, vlagajo svoj čas in denar, da lahko otroci trenirajo, a mislim, da so ti pritiski povsem nepotrebni in največkrat škodljivi. Starši naj bodo predvsem starši, naj znajo prisluhniti otrokom, naj bodo njihova opora. Opažam tudi, da jih veliko sili otroke v določene športe, ne da bi jih ti veselili. Tudi sam sem bil trener in vem, da otroci začnejo trenirati že v vrtcu, a se mi zdi veliko bolje, da v mladih letih preizkusijo čim več različnih stvari, od športa do ukvarjanja z glasbo, slikanja, in se šele kasneje, pri 10., 11., odločijo, kaj bodo počeli. Po drugi strani je pomembno tudi, da ima otrok dobrega trenerja, ki ga razume in spoštuje. Večina se ne ukvarja dovolj s psihologijo; ne posvečajo se odnosu do športnikov, kako se športniki počutijo in kakšne težave imajo. Vsi otroci tudi nimajo enakega talenta in motoričnih sposobnosti, nekateri so boljši, drugi slabši. Trenerji naj pozitivno vplivajo na vse otroke in naj jih ne kritizirajo.


Za konec še misel Nejca Zaplotnika, vam ljubega avtorja, čigar knjiga vam je pomagala iz brezna depresije: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nesel v sebi.« Bi lahko rekli, da je bil nogomet del vaše poti?
Zagotovo mi je veliko dal, predvsem prijateljev, naučil me je reda in discipline, natančnosti in točnosti. Čeprav sem imel negativno izkušnjo, skušam iz nje potegniti nekaj pozitivnega. S profesionalnim nogometom sem opravil. Ne želim nazaj, le naprej. Rad igram tenis, plezam, hodim v hribe, smučam, vse to so stvari, ki sem se jim prej zaradi nogometa odrekal. Zanimata me ekonomija in marketing. Pravzaprav se šele iščem v tem, kakšna je moja prava pot, saj me je prej zanimal samo nogomet.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE