Skupaj sva že 13 let, imava dva otroka, a ona še vedno živi pri starših
Pozdravljeni,
s »partnerico« se poznava približno 13 let in imava dva otroka (12 in 10 let). Oba sva stara blizu 50. Ona živi v hiši svojih staršev, jaz v 100 kilometrov oddaljenem stanovanju. Njeni starši živijo v stanovanju v mestu, do pred kratkim so vikende preživljali v hiši, kjer prebiva njihova hči.
Od trenutka, ko je bil prvi otrok na poti, sem želel, da si ustvariva svoj dom. Ona je želela, da se preselim k njim, jaz pa nisem hotel privoliti v to. Želel sem lastno gospodinjstvo, ne pa skupnega življenja z njenimi starši (hiša je urejena tako, kot da starši stalno prebivajo tam, torej imajo spalnico itn.). Že 12 let se trudim in odpiram to temo, včasih tudi na manj lep način, odgovor »partnerice« (narekovaji zato, ker imam težko za partnerja nekoga, s katerim ne živim, ampak hodim na obiske) pa je: »Jaz k tebi ne grem, tu pa ne bom metala staršev na cesto.«
Nekajkrat sem se poskusil pogovoriti s starši, a »partnerica« ni bila na moji strani. Prepričan sem, da se jih boji in se od matere nikdar ni ločila kot otrok. Od nje je tako ali drugače odvisna. Vem sicer, da me ima rada (jasno, da tudi jaz njo, enako otroka, sicer ne bi vztrajal tako dolgo), nikdar pa si ni upala stran od staršev oziroma jim povedati, da si želi urediti družino.
Pred kakšnim letom so nehali prihajati za vikende. Prosti sta postali dve sobi in končno bi si lahko uredili dom. Toda sobi sta polni njihovih predmetov, ki pa jih ne smeva umakniti, ker njena mati ne pusti. Meni preostane le, da še naprej prihajam na obiske.
»Partnerici« sem dal vedeti, da tako ne morem, ne zmorem in nočem več, a je, vsaj na videz, to ni preveč pretreslo. Prepričan sem, da so zanjo na prvem mestu starši, potem šele jaz. Kaj storiti?
Bralec
Poiščita pomoč pri terapevtu in stojte partnerici ob strani
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Glede na to, kako ste opisali situacijo, gre najverjetneje res za problem neizpeljane separacije od staršev. Starši, zlasti mama, so hčerko priklenili nase in ji s svojim ravnanjem vcepili močne občutke krivde. Zato partnerica omahuje in vztraja pri »statusu quo«, dokler pač gre. Zanjo je njen osebni konflikt, v katerega je ujeta, prehud. Ni ga sposobna razrešiti, čeprav se, brez dvoma, v njej bije hud boj. Rada vas ima, toda laže kljubuje vam, kot da bi se postavila za svojo družino proti staršem.
Že pred mnogo leti je dosegla fizično odraslost in skrajni čas je, da doseže tudi psihično. Le tako si bo lahko ustvarila srečen dom in zadovoljno življenje. Psihična samostojnost je temelj duševnega zdravja in nujna podlaga za oblikovanje zdrave samopodobe.
Partnerica in vi imejta pred očmi tudi koristi otroka, ki v takih razmerah zagotovo trpita. Prvič zato, ker je njun oče odsoten, drugič zato, ker sta priča napetim odnosom med starši. Razmere, v katerih odraščata, niso ugodne za njun psihični razvoj. To je še en razlog več, da čim prej uredita zadeve.
Svetujem vama, da se posvetujeta s strokovnjaki za partnersko terapijo. Predlagajte ji, da se oglasita pri terapevtki ali terapevtu. Nikar ji ne omenjajte, da mora razrešiti svojo odvisnost od matere, ker bo to v njej zbudilo odpor. Recite ji preprosto, da ne vidite več izhoda iz odnosnega vzorca, v katerega ste ujeti, in da se že dvanajst let brez uspeha trudite rešiti vajino zvezo. Če vašega predloga ne bo takoj podprla, ji dajte čas, da o njem razmisli. Odsvetujem vam, da ji grozite, saj se še ne zmore odločiti. Zapovedujoči glas v njeni podzavesti ji tega še ne dovoli.
Terapija utegne trajati dlje, saj partnerica že desetletja utrjuje nezdrave odnosne vzorce. Morda bo potrebna tudi individualna terapija. Stojte ji ob strani in bodite potrpežljivi.
Po uspešno končani terapiji si bosta končno lahko uredila dom. Verjetno bodo takrat tudi njeni starši spoznali, da bodo zaradi hčerine spremembe morali popustiti in se sprijazniti z novimi razmerami. Vaši odnosi se bodo otoplili in vsi boste laže zadihali. Prostor za njihove predmete boste že našli nekje. Mama bo najbrž ugotovila, da jih lahko pogreša, in na vsem lepem bodo izgubili tisti pomen, ki ga imajo danes (da se vi vendar ne morete preseliti k svoji družici, ker pri njej preprosto ni dovolj prostora). Želim vam, da boste pogumno vztrajali in se kmalu veselili selitve k svoji družini.
