Ostala sem brez zdravnice, zasebnikov si ne morem privoščiti, kaj lahko sploh storim
Pozdravljeni,
zelo bom vesela vašega nasveta v povezavi s kriznimi razmerami v našem javnem zdravstvu.
Stara sem blizu 70 let in imam že kar nekaj zdravstvenih težav. Ostala sem tudi brez osebne zdravnice. Kar prebiram v časopisih in medijih, me zelo skrbi. Družinskih zdravnikov je enostavno premalo, poleg tega jih čedalje več beži v zasebno sfero, čedalje več je »dvoživk«, do napotnic je vse težje priti, da o čakalnih dobah sploh ne govorim.
Od nekaterih strokovnjakov sem slišala, da bi bila najboljša rešitev, vsaj začasna, da bi omogočili delo v Sloveniji tujim zdravnikom, a so se spet pojavili »pametnjakoviči«, češ da to ni mogoče, ker tega ne dopušča zakonodaja, ker ne znajo slovenskega jezika itd.
Ja, če niti to ne gre, kaj pa nam potem sploh še preostane? Začasne ambulante? Plačevanje dragih zasebnih zdravnikov? Ob dejstvu, da večina upokojencev prejema pokojnino, nižjo od tisoč evrov, to deluje kot posmeh državljanom.
Vaša bralka
Edina dolgoročna rešitev je v postavitvi povsem svežega sistema javnega zdravstva
Zahvaljujem se vam za zelo aktualno vprašanje. Predvsem bi si morali glede odnosa med javnim in zasebnim zdravstvom oziroma med javno in zasebno sfero na splošno naliti čistega vina.
Dejstvo je, da smo v Sloveniji – pa ne samo v zdravstvu – dolga leta latentno gradili nekakšen hibridni sistem zaslužkarstva, se pravi dvojno služenje v javnem in zasebnem sektorju, in zanimivo je, da se to nikoli nikomur ni zazdelo sporno. Verjetno zato, ker se nihče od zaposlenih v javnem sektorju ni branil dodatnih zasebnih financ, njihovi šefi pa so zamižali na eno oko, saj so vedeli, da jim zaradi tega ne pretijo nobene sankcije.
Na ta argument, ki sem ga tudi v javnosti že nekajkrat izpostavil, sem vedno znova dobival enak protiargument: da namreč osebi, ki želi (in je sposobna) več delati, v državi, kjer je vsem zagotovljena ustavna pravica do svobode dela, tega enostavno ne smemo preprečiti. A taka interpretacija ustavne norme je napačna.
Svobode dela namreč ne moremo interpretirati kot neke vrste »carte blanche« (neskončne možnosti delovanja po lastni presoji) za poljubne zaslužkarske izlete iz javnega v zasebni sektor in obratno. Taka »neoliberalna« argumentacija je celo smešna. Predstavljate si, da bi bil generalni direktor policije zasebno še privatni detektiv, ali pa da bi imel načelnik upravne enote še espe, ki bi se ukvarjal s svetovanjem glede pridobitve državljanstva in dovoljenj za začasno bivanje. Od posameznikov, zaposlenih v javnem sektorju, pričakujemo, da se v celoti posvetijo javnim storitvam, to pa zato, ker davkoplačevalci, ki jih financiramo, pričakujemo, da bodo te kakovostne, učinkovite in ekspeditivne. Njihove storitve v zasebnem sektorju bi morale biti v najboljšem primeru omejene na izjemne, občasne, denimo na izvedbo predavanja, nikakor pa ne na opravljanje še ene službe.
Tako v javnem kot v zasebnem sektorju je sicer vzpostavljen institut konkurenčne prepovedi, ki določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Določilo sicer ni idealno, saj zaposlenim ne prepoveduje opravljanja konkurenčnega dela oziroma poslov, ampak ga pogojuje s soglasjem delodajalca, to pa vsaj v zdravstvu številni zdravniki brez težav dobijo.
Se pravi, da jim direktorji javnih zdravstvenih zavodov kljub strahoviti kadrovski krizi in nadpovprečnim delovnim obremenitvam, s katerimi se soočajo, vseeno dovoljujejo, da delajo še kot zasebniki ali pri zasebnikih, kar pomeni predvsem to, da ne razumejo najbolje, kaj pomeni odgovorno vodenje javnega zdravstvenega zavoda.
Če tu potegnem vzporednico z zasebnim sektorjem: nekaj podobnega bi bilo, če bi direktor zasebnega podjetja ob zaključevanju izjemno pomembnega projekta, ki terja poln delovni angažma vseh zaposlenih, tem dopustil, da od 16. ure naprej delajo še v konkurenčnem podjetju. Če bi bil jaz lastnik takega podjetja, bi direktorja zaradi take neodgovorne poteze nemudoma odpustil.
Toliko o različnih pogledih na odgovornost v javnem in zasebnem sektorju.
Zdaj pa še glede zaposlovanja tujih zdravnikov. Znameniti rek Alberta Einsteina gre takole: Out of clutter, find simplicity. Torej: iz nereda poišči preprostost. V Sloveniji smo žal specialisti za obratno: iz preprostega naredimo nered. Ne vprašamo se, kako tujim zdravnikom poenostaviti delo v Sloveniji – denimo tako, da bi bil izpit iz slovenščine, ki ga morajo opraviti, manj zahteven, ali da bi jim pri opravljanju dela omogočili tolmača –, ampak raje pogledamo, kakšne ovire bi jim lahko (še) postavili.
Uspešni ljudje se od neuspešnih razlikujejo ravno po tem, da vedno znova iščejo načine, kako preskočiti ovire in doseči cilj, neuspešni pa se vedno znova zaletavajo v te ovire. In si pri tem najraje pomagajo z razbohoteno birokracijo.
Plačevanje zasebnih zdravnikov za veliko večino državljanov seveda ni nobena rešitev. Edina dolgoročna rešitev je v postavitvi povsem svežega sistema javnega zdravstva, v katerem bo postavljena pravno jasna ločnica med javnim in zasebnim in v katerem bo omogočen absolutno prost pretok tujih zdravnikov, brez bedastih administrativnih ovir; v katerem bodo skrbno načrtovali kadrovske potrebe v prihodnosti, upoštevajoč staranje prebivalstva (in druge pričakovane in manj pričakovane dogodke), in v katerem se bodo zdravniki vrnili k vrednotam človečnosti, strokovnosti in sočutja do pacientov in si ne kvarili ugleda z neuglednim zaslužkarstvom, kar dandanes številni izmed njih počno.
