Tisti, ki bodo skrbeli za zdravje naših ljudi, našo prihodnost. Potencial. Mehka glina, ki jo je potrebno vztrajno gnesti in oblikovati v unikatne umetnine. EDUCARE. Neizbrušeni diamanti. V predavalnici je preko dvesto parov večinoma prestrašenih oči, plahih posameznikov, ki ugibajo ali so izbrali pravi poklic, ali morda ne sedijo v napačni klopi. 

Letošnja generacija je dinamična. Snov jih zanima, razmišljajo v pravi smeri, nekateri celo upajo postaviti vprašanje. Kolegici v zadnji klopi postane slabo in kolabira. Priložnost, da teorijo postavim v prakso in v živo pokažem pravilne postopke, ko nekdo na kratko izgubi zavest. Vsako leto je zelo podobno. 

Zdravniški poklic je pač težek in vsi ne vzdržijo. Kar milijon Američanov letno ostane brez zdravnika, ker ti storijo samomor piše Pamela Wible v svoji knjigi Physician Siuicide letters. V Sloveniji take knjige nimamo, samomore med študenti medicine in zdravniki pač.  

Z razliko od tujih študentov, kjer jih učijo, naj ciljajo zvezdo, da bi zadeli luno, naše študente spremlja slovenska modrost. Prevečkrat slišijo, da kdor bo visoko letal, bo nizko padel, da je skromnost lepa čednost, da bo tiste, ki ne bodo ubogali, tepla nadloga, da se samohvala pod mizo vala, kdor bo molčal bo devetemu odgovoril, da vsak, ki ni z malim zadovoljen, velikega ni vreden in da bo srečen vsak, kdor zna živeti s skromnimi željami. Tudi zato je vprašanj (pre)malo, pogledi pa plahi, ambicije skromne in stopnja samozavesti zelo nizka. In v popolnem nesorazmerju s sposobnostmi. 


V tujini te navadno študenti počakajo že pred predavalnico. Da izkoristijo priložnost. Za vprašanja in preverjanje pravilnosti razmišljanja, za nove ideje, ki bodo ustvarile nove priložnosti. Sprašujejo pred, med in po predavanju, v prostem času, kosilu, tudi prek elektronske pošte. Želijo neposredno komunikacijo ena na ena, da razčistijo nejasnosti, preverijo, če pravilno razumejo kompleksne probleme, argumentirano razpravljajo. Kot bi iz sočne limone želeli iztisniti zadnjo kapljico soka.

Predavanja so dvosmerni promet. Več kot ga je, več je prenosa znanja in večja je korist za posameznika in skupino. Študenti na koncu ure zaploskajo in zadovoljen zapustim predavalnico in pohitim v operacijsko dvorano. Ob izhodu iz MF pa mi pogled zastane na fotografiji mladeniča športne postave, živahnega pogleda in nalezljivega nasmeha. Poleg fotografije je prižgana sveča in odprta žalna knjiga.

Izvem, da je bil študent tretjega letnika in da je storil samomor z obešenjem. Pravijo, da ni edini in v vsaki generaciji gorijo sveče. Pravijo, da celo nekateri učitelji že na začetku študija študente »opozorijo«, koliko študentov naredi samomor, koliko se jih izpiše in koliko jih konča na oddelku psihiatrične bolnišnice. Pravijo, da je več kot polovica študentov v izpitnem roku na psihoaktivnih substancah, pomirjevalih ali zdravijo želodčno sluznico, da so kos obremenitvam. Pravijo, da učitelji posameznih predmetov tekmujejo, kdo bo bolj selektiven, zahteven in zato vpisan med legende. Pravijo, da imajo posamezni predmeti zelo veliko število preverjanj znanj v različnih zelo zapletenih oblikah. Pravijo, da morajo v zelo kratkem času merjenjem v minutah odgovoriti na 90 vprašanj ali obkrožiti kompleksne kombinacije pravilnih odgovorov, ki so medsebojno v različni odvisnosti, obkrožiti morajo celo kombinacijo bolj pravilnih odgovorov. 

Vse preveč profesorjev tekmuje s svojimi študenti, išče neznanje in v ospredje postavlja malo pomemben in uporaben drobni tisk, ki v ničemer ne predstavlja pomembnih temeljev znanja in razumevanja, ki bo pomagalo pozdraviti bolnika ali prispevati k reševanju kompleksnih problemov. 

Da, tudi v mojih študijskih letih so bili nekateri profesorji, ki so sejali strah in trepet. Delilci usode. Profesorji, ki so ostali legende še desetletja po končanem študiju. Statusa legende pa si niso pridobili z inovativnimi pristopi podajanja znanja, prijaznostjo in bogati bibliografiji ali z nominacijo za Nobelovo nagrado, mednarodno prepoznavnostjo in ugledom in odprtim srcem. Legende so postali zaradi zagrenjenega uma in bolestnega prepričanja, da imajo pravico in priložnost odločati o usodah mladih ljudi in jih na osnovi trenutnega razpoloženja selekcionirati, se nad njimi izživljati v 6 in več urnih ustnih izpitih, se iz njih norčevati, jih pošiljati domov in nato ponovno klicati nazaj na dodatno preverjanje. 


To se nam je tedaj zdelo normalno. Medicina je pač selektivna, medicina je pač težek študij. To je del igre, trening ponižnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti, trening ekstremnih razmer, s katerimi se pogosto srečujemo zdravniki. Kdor pač ni vzdržal, je zasluženo izpadel iz igre, se izpisal, končal na psihiatrični obravnavi ali pač storil samomor. Zdravniški poklic je pač težek in vsi ne vzdržijo. Kar milijon Američanov letno ostane brez zdravnika, ker ti storijo samomor piše Pamela Wible v svoji knjigi Physician Siuicide letters. V Sloveniji take knjige nimamo, samomore med študenti medicine in zdravniki pač.

Dovolj je gorečih sveč in zatiskanja oči. Dovolj je posameznikov, ki s svojim zlobnim pristopom in bolnim egom, polnih predsodkov in kompleksov odločajo o usodah pridnih mladih ljudi, ki svoja najlepša leta posvetijo knjigam. Nekaj je učiti in naučiti, prebuditi veselje do študija in poklica, oblikovati predane multidisciplinarne time strokovnjakov, ki delajo s strastjo. Nekaj povsem drugega pa je poveličevati lastno osebnost na račun trenutno šibkejših mladih ljudi.

Vse preveč profesorjev tekmuje s svojimi študenti, išče neznanje in v ospredje postavlja malo pomemben in uporaben drobni tisk, ki v ničemer ne predstavlja pomembnih temeljev znanja in razumevanja, ki bo pomagalo pozdraviti bolnika ali prispevati k reševanju kompleksnih problemov. Zaradi prevelike zahtevnosti posameznih predmetov nastajajo vse večji problemi s prisotnostjo študentov na pomembnih kliničnih predmetih. Predavanja kirurgije obišče le nekaj glav. Pogosto se celo zgodi, da smo edina država na svetu, kjer je razmerje med predavateljem in slušateljem ena proti ena, ali da študentov na predavanjih sploh ni, ker pragmatično izberejo tiste obveznosti, ki so nujne in pogoj za nadaljevanje študija. 

Potrebna bo hitra in poglobljena samorefleksija. Potrebne bodo spremembe v korist študentov, predavateljev, zdravnikov in pacientov. Ob nespremenjenih razmerah pričakujem velik upad zanimanja za študij medicine v prihodnjih letih in pomanjkanje asistentov in predavateljev kliničnih predmetov, kar bo zadnji žebelj v krsto slovenske medicine. 

Predstavljajte si predavatelja kirurgije, ki odhiti iz ambulante ali operacijske dvorane brez finančnega nadomestila v prazno predavalnico. Ali celo predavatelja, ki na lastne stroške pride iz drugega konca Slovenije v Ljubljano za enega samega študenta. Mladi kolegi so razpisani v dežurni službi, operacijskih dvoranah, se izobražujejo in imajo majhne otroke. Poučevanja ne jemljejo več kot enkratne priložnosti, privilegija in poslanstva, pač pa kot dodatno obveznost, ki se zajeda v njihov prosti čas in jim jemlje energijo. Kakovostnih predavateljev je zato vedno manj. Če smo nekoč lahko izbirali med množico prijavljenih asistentov, jih moramo danes iskati, jih prositi, da se podajo na pedagoško pot. 


Ko študentje končajo vse zahtevane naloge in izpite in predelajo na desetine tisoče strani zahtevnega gradiva, se v prvi plači soočijo z realnostjo. Na plačilni listi so zelo podobne številke kot po končani PTT ali frizerski šoli. In spet so na začetku. Na začetku 6-letne specializacije, vsem na razpolago. Pri kasnih tridesetih, ko se vrhunski športniki že upokojijo, so v kategoriji pohlevnih mladih zdravnikov, na začetku karierne poti. Ob tem morajo biti celo življenje hvaležni, ker jim je družba plačala ta privilegij - zahteven študij. (Kot, da vsem ostalim poklicem ni!).

Potrebna bo hitra in poglobljena samorefleksija. Potrebne bodo spremembe v korist študentov, predavateljev, zdravnikov in pacientov. Da bodo gorele le svečane sveče ob svečani večerji uspešnih posameznikov, predanih svojemu poslanstvu. Naj stare legende zamenjajo nove legende. Posamezniki, ki jih oblikujejo visoka etična načela, inovativni pristopi, ideje, mednarodni ugled, bogata bibliografija in človečnost. Druge legende polne zlobe in zamračenega uma pa je v dobro vseh potrebno pospraviti na smetišče zgodovine. Ob nespremenjenih razmerah pričakujem velik upad zanimanja za študij medicine v prihodnjih letih in pomanjkanje asistentov in predavateljev kliničnih predmetov, kar bo zadnji žebelj v krsto slovenske medicine. 

  • Vrednost posameznika je presečna množica prijaznosti, usposobljenosti in sočutja. 
  • Študij medicine ne sme sloneti na temeljih memoriranja in ponavljanja, ki uničuje kreativnost in nelinearno razmišljanje, in te oropati mehkobe, prijaznosti in topline. 
  • Študij medicine ne sme biti priprava na izpolnjevanje standardov in normativov, kjer je bolniku v posebnih tovarnah, imenovanih ambulanta, namenjeno 3-5 minut. 
  • Medicinska fakulteta bi morala ustvarjati idealne zdravnike. To so srečni ljudje, z velikim srcem, z ljubeznijo do ljudi in svojega dela. 
  • Študij medicine ne sme travmatizirati ljudi z nerazumnimi »multiple choice« vprašanji, pač pa jih učiti tudi humanosti in sočutja. 
  • Vsako leto več kot milijon Američanov izgubi svojega zdravnika zaradi samomora in nihče ne pove resnice, pravega razloga, zakaj zdravnika ni več na delovnem mestu. 
  • Institucionalna zloraba od študija do dela v bolnišnicah vodi v izgorelost, celo samomorilne misli in neosebni odnos do pacientov, ki postanejo zgolj številka, delovna obveznost, ki jo je potrebno odkljukati. 

»Izjemni moči znanosti navkljub v srcu medicine ostaja medčloveški odnos, posebna oblika ljubezni, odnos sočutja med sočlovekoma. Strokovnjak, ki ocenjuje z razdalje in popravlja, kar vidi kot pokvarjeno ali napačno, služi znanosti, življenju pa služiš kot človek s svojo človečnostjo, ranami in nepopolnostmi. Morda je vrnitev temeljnega smisla medicine tisti odgovor, ki bo zajezil odhajanje iz klinične medicine v farmacijo in zavarovalništvo, zmanjšal pravo epidemijo depresije, izgorelosti in kronične utrujenosti med zdravniki v razvitem svetu. Šolanje, ki zatira sočutje, vzpodbuja tekmovalnost in čustveno odmaknjenost, zagrenjenost zaradi večnega pomanjkanja časa za bolnike in zgolj začasnega reševanja težav z gorami receptov in napotnic«, že leta 1996 zapiše zdravnica Rachel Naomi Ramen. 

Dodatni viri:
Breaking te culture of silence on physician suicide. Sandeep Kishore, Douglas E. Dandurand, Angela Mathew, David Rothenberger. National Academy of Medicine, 2016.
The scary reason 1 milion Americans can never see their doctors again. Pamela Wible, 2016.
Zgodbe ob kuhinjski mizi. Zdravilne zgodbe. Rachel Naomi Remen. Založba Eno, 2004. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnista in ne nujno tudi stališča uredništva.