Vprašanje bralke

Draga gospa Kuhar, rada berem vaše odgovore, zato sem se tudi sama opogumila, da vam napišem svojo skrb in stisko. Sem mlajša vdova, mož je umrl pred pol leta zaradi hitro napredujoče bolezni, nisva imela ne vem kako dobrega zakona, a vseeno je bil tam nekje, ob meni dolgih trideset let. Sin je odrasel, ima zaročenko, ki živi v tujini, in videti je, da bo tudi on odšel. Saj vem, prav je tako, da gre svoji sreči naproti, a mene je neskončno strah ostati sama.

Pa to še ni vse! V podjetju, kjer sem zaposlena, so mi izračunali, da grem v pokoj čez slaba tri leta. Groza me je še te spremembe. Kaj bom počela sama, brez nikogar bližnjega? Zdaj se vsaj v službi zamotim, delam pridno in sem kar uspešna, s sodelavkami se dobro razumem in mi je v veliko veselje iti vsako jutro od doma, iz praznine hiše v živžav pisarne. In kmalu mi bo odvzeto tudi to.

Stisko čutim zlasti zvečer, ko se vse umiri, jaz pa sem sama. Gledam televizijo, pa ne vidim programa. V mislih sem s pokojnim možem, kaj vse bi mu še povedala, pa ni več te možnosti. Da sva se imela v resnici čisto v redu in zakaj me je tako hitro zapustil.

Ali mislite, da sem nora, ko se takole z njim v svoji glavi pomenkujem? S tem nočem obremenjevati sina, ki ima svoje križe in težave, a me vseeno sumničavo gleda, ko pride na obisk. Kaj naj storim? Kako naj si uredim vsakdan, da bo znosen?

Hvala za odgovor.

Bralka Metka

Odgovarja Melita Kuhar, strokovnjakinja za odnose

Sprejmite »izgube«

Draga bralka Metka, hvala za vaše pismo. Zelo cenim vašo iskrenost in kako ste opisali svojo stisko in razmišljanja. Verjemite mi, da je veliko žensk v najlepših letih, ki se sprašujejo podobno kot vi ...