Možu si ne upam povedati, da se hči reže, ker je tako strog z njo
Smo štiričlanska družina. Otroka sta šoloobvezna. Pred kratkim sem, čisto po naključju, opazila, da se štirinajstletna hči reže. Zelo me je pretreslo. Možu si (še) ne upam povedati, ker se bojim njegove reakcije. Bojim se namreč, da bo s silo poskušal rešiti zadevo.
Hčerka je sicer odlična učenka in za nič je nisva prikrajševala. Res je le, da se nekoliko neobičajno oblači, kar zlasti moža moti. Sploh mi ne gre v glavo, kako da je tako zabredla. Kje sva ga kot starša polomila?
Ko je bila stara pet let, se nama je rodil sin. Če pomislim za nazaj, se je nekako v tem času začela zapirati vase. Sva jo morda pretrdo vzgajala? Zlasti mož je težko prenašal njeno kljubovanje ali pa njeno grobost do mlajšega bratca.
Poskušam najti možne vzroke hčerkinega ravnanja, ker bi rada razumela in ji pomagala. Zato se še na vas obračam po nasvet.
Bralka
Čas je, da se ji bolj posvetite
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Spoznanje staršev, da se njihov otrok samopoškoduje, je prav gotovo pretresljivo. Vaša skrb je razumljiva in upravičena. Verjamem, da vam je težko in bi potrebovali tolažbo. Lahko vam rečem le toliko, da so težave te vrste rešljive. Za prvim šokom pa vendarle sledi čas za ukrepanje. In to takojšnje. Pripravite se, da je pred vami naporno in najverjetneje dolgo obdobje, če boste želeli težavo rešiti temeljito.
Naredili ste že pomemben korak k reševanju, to je, da ste se začeli spraševati, kje ste vi naredili napako. Dejstvo je, da imajo na nastanek duševnih težav otrok največji vpliv starši. Stopili ste na pravo pot, pot samospraševanja, ki ji mora slediti tok sprememb, ki se mora začeti pri vas starših.
Vrniva se nekoliko v preteklost. Omenili ste, da se vam zdi, da se je hčerka začela spreminjati, ko se vam je rodil drugi otrok. Prihod sorojenca v družino je za otroka lahko zelo težavno obdobje. Naenkrat mora vso ljubezen in pozornost staršev začeti deliti še z nekom. Pojav ljubosumja do mlajšega bratca je povsem normalen. Če pa se večji del pozornosti staršev v tem trenutku preusmeri v novorojeno bitje, se starejši otrok počuti zapostavljenega in odrinjenega. To je zanj praviloma vir velike frustracije in stiske. Ker za nastali položaj obtožuje sorojenca, vanj usmeri vso svojo nejevoljo, ki se lahko stopnjuje do sovraštva. V takšnem položaju se lahko ustvari začarani krog, ko otrok s svojim sovražnim ravnanjem doseže ravno nasprotni učinek, to je, da ga starši z različnimi oblikami kaznovanja še dodatno odrivajo od sebe.
Omenili ste tudi možnost, da sta z možem pretrdo vzgajala. Če so takšno ravnanje spremljala še vaša visoka pričakovanja do hčerke, potem je doživljala izjemno velik pritisk. Ker živimo v družbi, v kateri je tekmovalnost pomembna vrednota, takšno okolje samo po sebi ustvarja pritisk. Vrstniki se med sabo primerjajo in tekmujejo, pri tem pa začnejo pozabljati, kdo pravzaprav so. Ko se vsi viri pritiska seštejejo in ta postane prevelik, ga mladostnik sprosti tako, da zareže v svoje telo.
Iz opisanega lahko sklepava, da vaša hčerka že dolga leta trpi zaradi zanjo neznosnih razmer. Posledično so se njeni priučeni vedenjski vzorci utrdili in bo za njihovo odpravo ali spremembo treba veliko časa in truda. Na pritisk okolice nimate dosti vpliva, vaše vplivno okolje je krog vaše družine. Tu lahko največ storite in to polje je najpomembnejše. Najprej poskušajte čim bolj nepristransko oceniti položaj in opredelite svojo odgovornost. To velja seveda tudi za vašega moža. Če bosta pri tem imela težave, poiščita pomoč. Pomaga vama lahko že šolska psihologinja. Zavedeti se morata, kaj sta delala narobe, in to poskušati popraviti.
Verjamem, da se vama bo težko sprijazniti z nastalim položajem. V tolažbo vama je lahko dejstvo, da vaš primer ni osamljen in da je rezanje pogost pojav pri mladostnikih. Potem se pogovorita s hčerko. A preden bosta to storila, sama prediskutirajta nastali položaj. Vzemita si čas. Najprej morata sama pri sebi razčistiti in urediti misli in predvsem čustva. Potem pa pokažita hčerki, kako pomembna je za vaju in kako rada jo imata. Spregovorita z njo o svojih strahovih in predstavita ji svoje videnje družinske dinamike, ki je po vajinem pripeljala do sem. Ne obsojajte je, ampak jo poskušajte razmeti. Ustvarite ozračje varnosti, sicer se bo težko odprla in vama zaupala. Ne nazadnje je ona žrtev. To imejta vedno pred očmi.
Za pomoč se lahko obrneta tudi na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski ulici 18 v Ljubljani. Ali pa se oglasita pri hčerkinem pediatru. Upam, da se vama vsaj malo pomagal.
