Pozdravljeni,
Z možem bi potrebovala vaš nasvet glede najine hčerke. Je že odrasla in ima svojo družino (enega otroka iz prejšnjega odnosa in novega partnerja, s katerim pa nista poročena). Do nedavnega so živeli v najini hiši. Z možem sva jima v zgornjem delu uredila stanovanje, tako da so bili zase, skupen smo imeli samo vhod.
Dokler je bil otrok majhen, sem ves čas skrbela zanj in tako pomagala hčerki, njej ni bilo treba niti migniti s prstom. Ko je otrok moral v šolo, pa se je naš odnos začel krhati. Hčerka in njen partner sta se obrnila proti nama z možem in tudi otroka naščuvala proti nama. Naenkrat se ni bilo mogoče več o ničemer pogovoriti. Zanemarjali so našo hišo, tako da sem morala sama čistiti tudi skupen hodnik. Z možem sva jim predlagala, da si naredijo svoj vhod, pa se jim tudi to ni dalo.
Ker so se obnašali vedno bolj grdo in je bilo očitno, da naju niti malo ne spoštujeta, sva jim z možem dejala, naj se izselijo. In so šli. Jezni in užaljeni, da nama hčerka ni povedala niti, kam gredo. Zdaj mi je res hudo, še najbolj pogrešam vnuka in se počutim zelo krivo.
Sprašujem se, ali sva z možem res tako slaba, da naju kaznujejo z ignoriranjem. Vse življenje sva dala za najino družino, nič si nisva privoščila, da sva lahko postavila hišo in hčerki omogočila vse, kar je potrebovala. Zato sva sedaj res žalostna, da nimamo več stika.
Prosim, pomagajte nama z nasvetom.
Najlepša hvala že vnaprej.
Žalostna starša
Imate tudi sami vprašanje za Bruna? Priznani hrvaški sociolog, terapevt, predavatelj in pisatelj dvakrat mesečno brezplačno odgovarja na vprašanja bralk in bralcev s področja medosebnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in duševnega zdravja. Če želite njegov nasvet, opišite svojo težavo in nam pismo pošljite na naslov info@onaplus.si. Vaše vprašanje in njegov odgovor bomo objavili povsem anonimno, odgovor pa boste prejeli tudi po elektronski pošti.
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose
Draga starša,
Vaša situacija je ena tistih, pri katerih je zelo koristno, da slišimo obe plati zgodbe, torej tudi, kako vse skupaj doživlja vaša hčerka. Ne dvomim, da ste ji zelo pomagali pri negi otroka in tudi tako, da ste njeni novi družini uredili življenjski prostor, a po drugi strani nisem prepričan, da otrokom naredimo uslugo, če vse postorimo namesto njih in poskrbimo, da njim »ni treba niti migniti s prstom«, kot ste zapisali.
Sam se bolj nagibam k prepričanju, da moramo otroke opolnomočiti, da poskrbijo sami zase, namesto da na svoja pleča prevzamemo to, kar dejansko morajo storiti sami. Običajno namreč bolj cenimo tisto, za kar smo se trudili in delali, kot, kar nam pade z neba. A kar je bilo, je bilo, zato na tej točki nima smisla, da se ukvarjate s preteklostjo.
Osredotočiva se raje na razdor med vami ...
