Pozdravljeni.

Na vas se obračam s prošnjo za nasvet. Že od malih nog čutim, da ne spadam v svojo primarno družino. Vedno sem bila drugačna, zanimale so me (in me še vedno) povsem druge stvari kot starša in brata. Od nekdaj tudi čutim, da zaradi tega nisem bila enakovredno obravnavana kot brat. 

Z mamo imam še kar v redu odnos (recimo temu tako). Z njo sem se vedno bolj trudila imeti odnos, ker sem mislila, da me kot ženska lahko bolj razume. Opažam pa, da kljub trudu, da bi bila z njo iskrena glede tudi najbolj osnovnih stvari (kot je npr. dopust), si ona lasti svoje mnenje oziroma na vse, kar rečem oziroma naredim, poda mnenje v obliki kritike. S tem me živcira, in kljub temu da sem ji že povedala, kako se počutim, to še vedno počne. Za zadnji dopust ji zato sploh nisem povedala, kam grem, pa ji seveda tudi tako ni bilo prav in je imela komentarje v smislu, kaj vam je pa treba tako daleč. 

Z očetom praktično nimava odnosa – stara sem malo čez 40 in ne vem, ali me je petkrat v življenju poklical po telefonu. Po navadi komuniciramo vse preko mame, ampak se mi poraja vprašanje, koliko časa bo še tako, ker sta oba že v letih.

Tudi z bratom, ki živi z družino doma, imam zelo osnoven odnos. Rečeva si zgolj živijo in adijo ter govoriva o vremenu in politiki. 

Vedno sem bila zelo občutljiva na to, kaj je kdo rekel in kako – tukaj mi domači niso prizanašali, ker pač ne pomislijo, kaj bodo rekli. Prepričana sem, da če bi podobno povedali na drugačen način, bi imela občutek, da jim je kaj do tega, kar si mislim oziroma delam. Tako pa nimam občutka, da jim je (bilo) sploh kdaj mar. Nastopala sem v šoli in upala, da me bodo prišli starši pogledat, a me seveda niso. Na bratovo tekmo je oče vedno šel, ker je sam strasten športnik, zame pa se ni brigal, ker me šport nikoli ni zanimal. 

Naj še povem, da živimo relativno blizu (15 minut vožnje stran). Mama pravi, da imamo dober odnos, ampak zame to sploh ni odnos. Kar se jaz pogovarjam z domačimi, se lahko pogovarjam z vsako osebo. Zame družina pomeni varen pristan, sprejetost in da se lahko pogovorim o vsem, kar me teži. Pri nas pa so globlje teme odrinjene in se pogovarjamo samo, če je nujno (npr. pogovor glede oskrbe mojih staršev smo začeli pred letom dni in še vedno stojimo na mrtvi točki, ker smo se o tem pogovarjali samo enkrat!!!).

Ne vem, ali se bo to pismo slišalo grdo oziroma me bo kdo obsojal, ampak priznam, da do staršev in brata ne gojim občutkov navezanosti. Ne vem, ali je to sploh normalno. Ne čutim povezave, nimam potrebe po druženju z njimi. Mamo najraje pokličem in mi je to povsem dovolj. Sedaj, ko vidim, kako plehke odnose imamo (seveda to vidim samo jaz), se mi jih upira obiskati. Zadnjič, ko sem jih, sem uro pred odhodom od doma dobila drisko zaradi živčnosti ...

Ko to pišem, mi je odleglo. Tudi sama že imam družino in res zavestno delam na tem, da se do otrok obnašam drugače, kot sem doživljala v primarni družini. Morda vas bo zanimalo tudi to, da sem introvertiran človek.

Kaj lahko sploh naredim? Se sprijaznim z občasnimi druženji in plehkimi pogovori? Prekinem komunikacijo?

Za vsakršen nasvet bom zelo vesela.

Hvala in vse dobro v letu 2024! 

Bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga Bralka, 

razumem vašo situacijo in prepričan sem, da gotovo niste edini s takšnim odnosom v primarni družini. Pomanjkanje intimnega, tesnega in iskrenega odnosa s svojci vas boli, kar je povsem upravičeno. 

Iskren bom z vami, čeprav nisem jasnoviden in ne vidim v prihodnost, je iz vašega opisa razbrati, da obstaja zelo mala verjetnost, da se bo stanje v vaši primarni družini kdaj spremenilo in boste vzpostavili globlje odnose. Že 25 let namreč preučujem medčloveške odnose in lahko vam povem, da je v družinah, v katerih so tudi v odraslem obdobju odnosi takšni, da vsi člani nimajo enakih želja po poglabljanju stikov, najbolje, da se s tem sprijaznimo. 

Poglejva vaš primer. Zapisali ste, da imate s starši očitno drugačne predstave o tem, kaj je družina in verjetno to drži tudi za vaše potrebe in zmožnosti ustvarjanja bližine. Vaša mama iskrenost denimo dojema kot svobodo kritiziranja, vi pa iskrenost vidite kot možnost poglabljanja odnosa. To sta dve izredno različni poziciji, ki ju ni zares mogoče združiti. Verjetno to že veste, le sprejeli tega še niste. 

A pozor, zdaj vam bom zaupal nekaj ključnega ...