Takoj ko sta podpisala pogodbo o preživljanju, je sin ni več obiskal

Pri skoraj 30 letih pravniške kariere sem v svojem delu doživel že marsikaj. In poleg pravnika in profesorja po sili razmer postal še kanček psihologa, sociologa, ekonomista, diplomata, mediatorja, terapevta in še kaj. Delo z ljudmi ni vselej najlažje, pogosto je lepo, vznemirljivo in izpolnjujoče, a včasih tudi trpko in (sicer redko) tudi malce nevarno - a z leti si človek pridobi ustrezno vzdržljivost, ki se za opravljanje poklica jurista tudi pričakuje. 

V tokratni kolumni bom opisal nekaj primerov, ki bodo razkrili, s kakšnimi zagonetnimi, trapastimi, naivnimi in tragikomičnimi zgodbami se pravniki srečujemo na področju dedovanja. 

Kar se tiče dednega prava, lahko rečem, da gre za eno izmed tistih pravnih področij, za katero številni državljani in državljanke menijo, da se nanj že tako dobro spoznajo, da se ga lahko lotevajo po načelu »naredi si sam«. Napisati oporoko? Šala mala. In se obenem poučiti o vseh vragolijah, ki jih lahko pri zapuščinskem postopku počno sorodniki, nujni dediči, ljubice in ljubimci, negovalke in negovalci, upniki in strici in tete iz Amerike? Ni problema, se bomo ukvarjali z njim, ko pride do njega. Pomisliti, da ne bi z nepravičnostmi pri oporokah med dediči povzročili vojnega stanja? Ah, kaj me briga, naj se kar zmenijo med sabo, si misli marsikateri do dedičev brezbrižen zapustnik.  

Spreminjanje oporoke

Velik problem predstavljajo serijski pisci oporok. Gospa, stara 70 let, najprej napiše oporoko, s katero svojo nepremičnino zapusti ljubljenemu sinu. Hčerka ima namreč že svoje stanovanje in je bivanjsko preskrbljena. A jo to vseeno zelo zmoti, saj je mnenja, da je brat navaden fičfirič, ki si hiše ne zasluži, in tako začne mami dopovedovati, da je prav ona in samo ona tista, ki bi jo morala prejeti. Saj je vendar ona tista, ki jo redno obiskuje, včasih celo kuha in vozi k zdravniku.  

PREBERITE ŠE --> Naš oče kar naprej spreminja oporoko, s sestrama smo čisto zmedene

Ko gospa mama ne zmore več poslušati hčerinega jadikovanja, lepega dne ugotovi, da ima hčerka v bistvu prav in napiše novo oporoko, v kateri hišo napiše nanjo. Sinu pa zapusti drobtinice na bančnem računu, bolj zaradi lepšega. Zaradi določila v zakonu o dedovanju, v skladu s katerim ima kasnejša oporoka prednost pred prejšnjo (testamentum posterior derogat testamentum priori), bi se zapustničin doslej favorizirani sin zaradi takšne nove oporoke za hišo obrisal pod nosom. 

A potem se zgodijo dogodki, ki stvari ponovno postavijo na glavo. Hčerka se namreč pod vtisom dobljene bitke za oporoko le za odtenek preveč prepusti počivanju na lovorikah. Mamo obiskuje manj kot doslej, začenjajo se pojavljati izgovori, da je strašno zaposlena, da bo zamenjala službo ipd. To izkoristi sin, ki posumi, da bo ostal brez dediščine, in se začne nenavadno pogosto smukati okrog mame, ji prinašati hrano, kositi vrt ipd. Ker jo je znal že velikokrat oviti okrog prsta, točne ve, kakšno taktiko uporabiti. 

PREBERITE ŠE --> Izpoved bralke: Mama nam je zapustila skoraj milijon evrov

In mu tudi tokrat uspe. Gospa mati se odloči, da bo znova napisala oporoko, v kateri bo hišo spet zapustila njemu. Tokrat se odpravi k notarju, da ji on sestavi oporoko, tako ima občutek, da je ta zdaj dokončna, kar pa seveda ni. Zgodba še ni končana in samo bog ve, če si ne bo lepega dne spet premislila.

In kaj je mati dosegla s tem zmedenim spreminjanjem oporok? Predvsem to, da bo otroka, ki že doslej nista bila v najboljših odnosih, med seboj sprla do neprepoznavnosti. Ironično pri vsem tem je, da bi bilo najbolje, da gospa mati sploh ne bi napisala nobene oporoke. V tem primeru bi se v trenutku njene smrti vzpostavilo dedovanje na podlagi zakona, v skladu s katerim bi polovico hiše prejela hčerka, drugo polovico pa sin. Ne bi bilo idealno, a vsekakor bolj pošteno do otrok.

Odlašanje z oporoko, dokler ni prepozno

Precejšnjo zmedo lahko povzročijo tudi zapustniki, ki kar odlašajo in odlašajo s pisanjem oporoke. Tako ravnajo zato, ker mislijo, da so prefrigani in da njihovi potomci vse do zadnjega ne bodo izvedeli, kdo bo podedoval njihovo premoženje. A resnici na ljubo tako ne ravnajo preveč modro. Po 75. letu se namreč možnost, da nekomu možganske kapacitete opešajo, precej poveča.  

Spomnim se primera precej premožnega gospoda, ki je bil vse do svojega 80. leta trdnega zdravja. In tudi zdrave pameti. Pogovori o tem, kdo bo podedoval njegovo skoraj dva milijona evrov vredno premoženje, so bili tabu tema. Sam pri sebi pa je natanko vedel, da ga bo razdelil pravično med svoje tri otroke. In tudi otroci so tako verjeli, saj so vedeli, da je očeta vedno krasila pravičnost in načelnost. A ga je kmalu po 80. letu začela ogrožati demenca. Zadeva se je še bolj zakomplicirala, ko se je k njemu čudežno preselila skoraj 40 let mlajša »prijateljica«. 

PREBERITE ŠE --> Naš oče je 40 let mlajši partnerici zapustil pol milijona

Gospa je seveda imela svoje skrite motive in je tako dosegla, da je gospod dva meseca pred smrtjo napisal oporoko, v kateri ji je zapustil skoraj polovico svojega zajetnega premoženja. Lahko si samo predstavljate, kako so reagirali njegovi otroci. Oporoko so izpodbijali zaradi očetove izgube poslovne sposobnosti, »prijateljica« pa se je branila in na vse kriplje dokazovala, da je imel gospod v času, ko je pisal oporoko, tako imenovane »svetle trenutke«. 

Nauk te zgodbe? Nikakor ne odlašajte s pisanjem oporoke v pozno starost. Premoženje med svoje potomce razdelite tedaj, ko je vaše psihofizično stanje še na visoki ali vsaj zadovoljivi ravni. Najbolje v obliki ene izmed obligacijskih pogodb, denimo izročilne pogodbe. Ob tem pa se zavarujte, da boste ob podpisu takšne pogodbe poskrbeli tudi zase (izgovorite si pravico dosmrtnega bivanja v stanovanju, dosmrtno rento ipd.).

Mama mi je obljubila nepremičnino, rada bi jo zaščitila pred drugimi dediči

Previdno pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju

Tretji primer, ki ga bom opisal, je povezan s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tovrstne pogodbe v praksi postajajo čedalje bolj priljubljene, kar ne preseneča, saj si z njimi starejši ljudje zagotovijo dosmrtno preživljanje v zameno za izročitev določenega (večinoma nepremičnega) premoženja svojim potomcem. Na prvi pogled gre za uravnotežene pogodbe, ki koristijo vsem pogodbenim strankam. Kar pa še ne pomeni, da jih gre jemati z levo reko.

Problem, ki nastaja pri tovrstnih pogodbah, je ta, da za nekatere preživljalce ustvarjajo privid, da je premoženje, ki naj bi ga sicer pridobili šele po smrti svojega sopogodbenika, tako rekoč že njihovo. Tako razmišljanje je napačno, saj morajo za to, da premoženje prejmejo, še marsikaj postoriti - vse tisto, kar so se zavezali v pogodbi. Spomnim se kar nekaj primerov, ko so preživljanci po podpisu takih pogodb ugotovili, da jih njihove pogodbene stranke ne preživljajo tako, kot so se po pogodbi zavezale.

PREBERITE ŠE --> Brezposelna sestra je očeta pregovorila, da ji zapusti hišo, meni pa nič

V enem izmed takih se je zgodilo, da sin mame ni niti enkrat obiskal v bolnišnici, ko je zbolela in to le štiri mesece po podpisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sebičnež se je zaradi že podpisane pogodbe očitno počutil dovolj varno, da je menil, da mu tako ravnanje ne more pravno škoditi. A se je krepko zmotil.  

Kako se je zadeva končala? Mama je bila zaradi tega tako iz sebe, da se je takoj, ko si je dovolj opomogla, odločila sprožiti postopek za razvezo pogodbe. Sinu je ponudila »milejšo« kazen - sporazumno (in ne sodno) razvezo pogodbe in ta jo je tudi sprejel, saj je spoznal, da bo zadevo na sodišču skoraj zanesljivo izgubil.