Ali obstaja zdrava mera narcizma?
Narcisizem ali narcizem?
Specializantka psihoanalitične psihoterapije Anamarija S. Rabič pojasnjuje, ali je določena mera narcizma sprejemljiva; kako prepoznamo, ali smo nagnjeni k narcizmu in na kakšen način ga lahko odpravimo.
Ker marsikdo zamenjuje besedi narcizem in narcisizem, je dobro poznati razliko med njima. »Narcizem se nanaša na lastnosti samoljubja, občutka lastne pomembnosti, medtem ko se narcisizem nanaša na nezdravo obliko, predvsem patološko motnjo osebnosti, imenovano 'narcisistična osebnostna motnja' – NOM,« začne s pojasnilom psihoterapevtka.
»Narcizem je širši izraz, ki se nanaša na koncept, ki zajema večplastne vidike samoljubja, samozavesti in občutka lastne pomembnosti. Širši izraz narcizem se uporablja tudi za opisovanje družbenih in kulturnih pojavov, ki poudarjajo preveliko samoljubje, obsedenost s podobo ali potrebo po samopromociji,« razloži Anamarija S. Rabič.
PREBERITE ŠE -> Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Patološkega narcisizma ne moremo zdraviti, sploh po adolescenci
»Narcisistična osebnostna motnja je specifična psihološka motnja, ki vključuje prekomeren občutek lastne pomembnosti, pomanjkanje empatije do drugih ter obsedenost s samopodobo in uspehom. Kadar posameznik preseže zdrave meje narcizma in kaže značilnosti, kot so prekomerni občutek pomembnosti, močna potreba po občudovanju drugih ter izkoriščanje ter škodovanje drugih ljudi v ta namen, govorimo o narcisistični osebnosti.«
Kako prepoznamo narcistična nagnjenja
Anamarija S. Rabič pravi, da je prepoznavanje lastnih narcističnih nagnjenj lahko kompleksen proces, vendar obstaja nekaj znakov, na katere ste lahko pozorni, v kolikor jih prepoznate.
Nekateri od teh znakov vključujejo: »prekomerno zanimanje za lastno podobo in videz, potreba po navduševanju drugih s svojo podobo in/ali videzom; občutek, da je oseba edinstvena, izjemno nadarjena na vseh področjih in močna potreba po prikazovanju tega navzven; potreba po (samo)hvali, občudovanju ali pozornosti drugih.«
Značilno je tudi: »pomanjkanje empatije in težave pri razumevanju čustev drugih ljudi; izkoriščanje drugih za lastne cilje - ko govorimo o patološkem narcisizmu, oseba druge uporablja za svoj podaljšek, za sredstvo pri doseganju cilja; nezmožnost priznanja lastnih napak ali kritike.«
Prav tako sodijo med znake narcističnih nagnjenj »težko sprejemanje ali nezmožnost sprejemanja kritik ali mnenja drugega; občutek, da je oseba upravičena do posebnega obravnavanja ali privilegijev; težave pri vzpostavljanju globljih in iskrenih medosebnih odnosov,« navaja psihoterapevtka in doda, da ti znaki niso nujno dokaz, da ima oseba motnjo narcisističnega spektra, omenjene lastnosti so lahko le kazalci narcističnih nagnjenj.
Toda nekatere navedene lastnosti niso nujno škodljive, temveč so lahko celo koristne.
»V manjših in zdravih količinah lahko nekatere lastnosti narcizma posamezniku koristijo. Vsak od nas bi moral imeti zdravo mejo narcizma, ki je v funkciji preživetja, uveljavljanja, zmožnosti samozaščite, sposobnosti napredovanja in podobno. Na primer, zmerna samozavest in zdrava samoljubezen lahko prispevata k uspehu, motivaciji in dosežkom. Vendar pa je pomembno opozoriti, da je pretirana stopnja narcizma, ki presega zdrave meje, lahko škodljiva,« pojasnjuje Anamarija S. Rabič.
Patološki narcisizem
Problematična je predvsem patološka oblika narcisizma. »Patološki narcisizem, kot je narcisistična osebnostna motnja, je oblika narcisizma, ki ima negativne posledice na življenje posameznika in njegove odnose. Prekomerna samovšečnost, pomanjkanje empatije in izkoriščanje drugih lahko povzročijo težave v medosebnih odnosih, poklicnem življenju in splošnem življenjskem funkcioniranju. Oseba mora najti ravnotežje med zdravo samozavestjo in empatijo do drugih, da se vzpostavi zdrav odnos do samega sebe in drugih,« pravi psihoterapevtka.
Patološka oblika narcizma se postavi na podlagi specifičnih simptomov in meril, ki jih določa diagnostični priročnik, kot je Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM-5), poudarja Anamarija S. Rabič.
Nekatera merila za diagnozo vključujejo: »prekomeren občutek lastne pomembnosti in pričakovanje, da bo oseba posebno obravnavana; fantazije o neomejenem uspehu, moči, lepoti ali idealni ljubezni; prepričanje, da je oseba edinstvena in da jo lahko razume ali obravnava le izbrana 'posebna' ali 'visokostatusna' oseba; potreba po občudovanju drugih in pomanjkanje empatije do njihovih potreb in čustev; izkoriščanje drugih za dosego lastnih ciljev; pomanjkanje zdravih medosebnih meja in prevlada v odnosih.«
Več vrst izražanja narcisizma
Narcisizem lahko razdelimo na več vrst, ki odražajo različne vidike in izražanja narcističnih nagnjenj, pravi Anamarija S. Rabič, ki navaja in pojasnjuje nekatere pogoste vrste narcisizma:
Grandiozni narcisizem: »To je tipična oblika narcisizma, ki vključuje prekomerno samozavest, občutek lastne pomembnosti, grandiozne fantazije o uspehu in moči ter pomanjkanje empatije do drugih ljudi.«
Ranljivi narcisizem: »Ta vrsta narcisizma se kaže v nizki samozavesti in hkrati v močni občutljivosti na kritiko ali zavrnitev. Posamezniki s to obliko narcizma se lahko skrivajo za preobleko občutljivosti, vendar še vedno kažejo nagnjenost k prekomerni samozavesti in sebičnosti.«
Ekshibicionistični narcisizem: »Ta vrsta narcisizma se kaže skozi potrebo po osrednjosti pozornosti in hvaljenju. Posamezniki se želijo izpostavljati, biti v središču dogajanja in pritegniti pozornost drugih, vendar pa pogosto ne kažejo globoke samozavesti ali samospoštovanja.«
Sekundarni narcisizem: »Ta vrsta narcizma se nanaša na osebe, ki razvijejo narcistične značilnosti kot odziv na izkušnje travme, zlorabe ali pomanjkanja ljubezni v zgodnjem otroštvu. Narcistične lastnosti se lahko razvijejo kot način za zaščito pred bolečino ali ranljivostjo.«
Psihoterapevtka doda, da so opisane le nekatere vrste narcizma, ki jih lahko opazimo pri ljudeh. »Vsaka oseba je edinstvena in izražanje narcističnih nagnjenj se lahko razlikuje.«
Zdravljenje
Nekateri se odločijo za psihoterapijo, ko opazijo, da narcisizem ovira njihovo življenje in odnose.
»Odločitev osebe, ki ima narcistične lastnosti ali motnjo narcisistične osebnosti za psihoterapijo, je odvisna od več dejavnikov. Nekateri ljudje z narcisizmom se običajno odločijo za terapijo ob prelomnih življenjskih izkušnjah, medtem ko drugi morda ne bodo prepoznali ali priznali svojih vzorcev vedenja ali občutkov kot težavo, ki zahteva zdravljenje. Za uspešnost terapije je ključno, da je posameznik sam motiviran za spremembo in odprt za sodelovanje s terapevtom.
»Psihoterapija je pogosto koristna tako pri obravnavi narcizma, kot tudi pri narcisistični motnji osebnosti. Terapija omogoča posamezniku, da raziskuje svoje vzorce razmišljanja, občutkov in vedenja ter razvija večje samospoznanje. Terapevt pomaga posamezniku prepoznati in razumeti temeljne vzroke narcisizma ter delati na spremembi negativnih vzorcev, ki so povezani s prekomernim občutkom lastne pomembnosti, pomanjkanjem empatije in vzpostavljanjem zdravih medosebnih odnosov,« pojasnjuje Anamarija S. Rabič.
PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Ne zatiskajmo si več oči, permisivna vzgoja nam uničuje otroke
Ključno vlogo pri obravnavi in zdravljenju igra psihoanalitična psihoterapija, pravi psihoterapevtka. »Narcisizem, zlasti narcisistična osebnostna motnja (NOM), je kompleksna psihološka motnja, ki zahteva ustrezno obravnavo in zdravljenje. Čeprav se zdravljenje narcisizma lahko izkaže kot dolgotrajni in naporni proces, je možno doseči izboljšanje simptomov in bolj zdravo funkcioniranje. Individualna psihoterapija, med drugim tudi psihoanalitična psihoterapija, lahko igra ključno vlogo pri zdravljenju narcisizma.«
»Terapevt lahko pomaga posamezniku raziskati globlje korenine narcističnih vzorcev, razviti večjo empatijo do drugih, okrepiti samospoštovanje na zdrav način ter delati na razvijanju bolj zdravih medosebnih odnosov. Napredek pa je odvisen od vsakega posameznika posebej, njegove motivacije za spremembo in intenzivnosti narcističnih simptomov,« razloži psihoterapevtka.
Pri premagovanju narcisizma so ključni dejavniki »samozavedanje, odprtost za rast ter sodelovanje s strokovnjaki. Pri narcisistični strukturi osebnosti je zdravljenje običajno dolgotrajno in zahteva potrpežljivost ter predanost.«
Prekomeren občutek lastne pomembnosti
Anamarija S. Rabič med klienti z narcisističnimi potezami opaža določene skupne lastnosti. »Narcisistične osebe tudi v terapiji pogosto doživljajo prekomeren občutek lastne pomembnosti in verjamejo, da so edinstvene, nadarjene ali posebne. Težko jim je prepoznati svojo močno potrebo po omenjenem. Posamezniki z narcisizmom imajo v terapiji težave z empatijo in razumevanjem čustev drugih ljudi.«
Zanje so značilne tudi težave v odnosih zaradi pomanjkanja empatije. »Pogosto so osredotočeni na svoje potrebe in težko sočustvujejo z drugimi. Navkljub svoji grandioznosti lahko narcisistične osebe notranje doživljajo ranljivost, negotovost ali strah pred zavračanjem. Zaradi pomanjkanja empatije, prekomernega ega in samopromocije se lahko narcisistične osebe soočajo s težavami v vzpostavljanju in vzdrževanju zdravih medosebnih odnosov. Lahko izkoriščajo druge ali se vključujejo v površinske in enostranske interakcije.«
»Zgodbe v terapijah so običajno zlomljene na način, da bo narcisistični posameznik vstopil v terapijo, ko bo doživel življenjski preobrat ali izjemno neugodno izkušnjo, zaradi katere se mu zamajejo temelji življenja in s tem narcisizma. Zgodbe so različne in edinstvene, skupno pa jim je globoko zakopan dvom v svojo veličastnost,« zaključi Anamarija S. Rabič.
