Elda Piščanec je slovenska slikarka, grafičarka in kiparka, ki se je kasneje v življenju ukvarjala tudi z glasbo; s solo petjem in igranjem inštrumentov. Ker ji naštete dejavnosti niso prinesle dovolj zaslužka, je delala tudi kot likovna pedagoginja. Rodila se je v premožni družini, ki pa je kasneje doživela bankrot. Kljub temu, da je Eldi več let dvoril mladi zdravnik, do katerega tudi sama ni bila ravnodušna, se je odločila za samsko življenje, ki naj bi ji po njenem mnenju ponujalo najboljše pogoje za ustvarjalnost. V svoji karieri je naslikala okoli 500 del. 

PREBERITE ŠE --> Ivana Kobilca, Slovenka, ki je živela po svojih pravilih

Med Trstom in Beogradom 

Elda Piščanec se je rodila 2. novembra 1897 v Trstu v premožni družini. Njen oče Just Piščanec je bil tam sprva zaposlen kot carinski uradnik, vendar se mu je kasneje ponudila možnost napredovanja v vodjo carinskega urada. Službo je opravljal v Ljubljani, kamor se je zaradi njega preselila celotna družina. Prav tako se je družina zaradi njegovega dela kasneje preselila še v Beograd, kjer je Just postal glavni revizor generalne direkcije carin.

Že kot otrok si je želela postati slikarka

Elda je že kot otrok čutila željo, da bi postala slikarka. Sprva je obiskovala mestni licej v Ljubljani, nato pa se je vpisala na obrtno šolo, ki jo je uspešno zaključila leta 1917. Po koncu šolanja se je zaposlila v Ljubljani kot poštna uradnica. To delo je opravljala nekaj let, potem pa je postala želja po pridobitvi znanja na področju slikanja tako močna, da se je začela udeleževati slikarskih tečajev. Med drugim se je vpisala na zasebno šolo Riharda Jakopiča. Iz tistega obdobja izvirajo tudi nekatera njena najstarejša ohranjena dela.

Leto 1920 je bilo za družino Piščanec izjemno težko, doletel jih je bankrot. Na srečo je nekoliko pred tem oče dvorec Vinegrad pri Dobrni prepisal na ženo, s čimer so se rešili najhujšega scenarija – deložacije. Leto kasneje je Elda na slikarskem področju žela številne uspehe, zato se je odločila pustiti takratno službo in se v celoti posvetiti umetnosti. Tedaj je začela v Litiji obiskovati še en slikarski tečaj. Slikanja se je sicer učila tudi od Petra Žmitka, Ivana Tabakovića in Franceta Goršeta.

Neverjetno življenje slovenske baronice in igralke, ki jo je oboževala Evropa

Kritiki so jo označili za eno najbolj talentiranih slovenskih slikark

Piščančeva se je začela leta 1923 pripravljati na sprejemne izpite za akademijo v Zagrebu, kjer se je želela šolati, vendar je bil njen trud zaman, saj na koncu ni bila sprejeta. Slikarstvo in grafiko je naposled študirala na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah. Nekaj časa je živela tudi v Parizu, kjer je obiskovala zasebne šole slikarjev Mauricea Denisa, Georgesa Desvallièresa in Andréja Lhota. V Franciji se je odločila, da se bo pri svojem ustvarjanju posvetila cerkvenemu slikarstvu in zato se je izobraževala naprej v tej smeri. V tistem obdobju je dosegla ustvarjalni vrhunec. Posvetila se je tematikam iz Svetega pisma in takrat je nastalo njeno znano delo Snemanje s križa.

Po zaključku izpopolnjevanj se je vrnila nazaj v Slovenijo. Udeleževala se je skupinskih razstav in bila ena od ustavnih članov društva Moderna galerija oz. kasnejše Umetniške matice. Njena dela so bila na ogled v Zagrebu, Novem sadu, Beogradu in Osijeku. Kritiki so pri ocenjevanju njenih del ugotavljali, da je Piščančeva ena najbolj talentiranih slovenskih slikark, vendar pa zaradi specifičnega področja ustvarjanja – predvsem svetopisemskih motivov – ni bila nikoli širše uveljavljena v slovenskem prostoru. V tujini je bila sicer cenjena kot odlična grafičarka. Med drugo svetovno vojno se je podala še v kiparstvo.

Pretresljiva usoda Slovenke, ki se je borila za šibkejše, a so jo po krivem zaprli

Vztrajno zavračala mladega zdravnika, ki jo je snubil

Njena dela si lahko ogledamo v cerkvah v Stranicah, Slovenskih Konjicah, Hrastniku in na Humu pri Ormožu. Posvečala se je realizmu. Upodabljala je predvsem krajino, tihožitje, akte, portrete in sakralne motive. Ni se zanimala za takratne umetniške smernice, temveč je ustvarjala tisto, kar si je sama želela. Pri slikanju je sodelovala tudi z duhovniki. Leta 1945 se je vpisala na Akademijo za glasbo, kjer je študirala solo petje ter igranje klavirja in orgel. Ker pa ji tako likovno kot glasbeno ustvarjanje ni prinašala dovolj visokega dohodka za preživetje, se je zaposlila v šolstvu. Kot likovna pedagoginja je delala 15 let, in sicer v Ljubljani, Kranju in v Murski Soboti, kjer pa je zbolela in doživela veliko osebno krizo.

V odrasli dobi je živela na dveh lokacijah; v Ljubljani in v graščini Vinegrad pri Dobrni, ki jo je kupil njen oče. Nikoli se ni poročila in ni imela otrok. Sicer jo je vztrajno več let snubil mladi zdravnik, do katerega tudi sama ni bila ravnodušna, vendar pa ga je vedno znova zavračala in sklenila, da bo ostala samska. Bila je namreč prepričana, da se bo kot taka lažje posvetila svojemu umetniškemu procesu.

Žalostna usoda izjemne slovenske podjetnice: Po vojni so ji vzeli vse

Živela samotno življenje

Tako je živela precej samotno življenje. Sploh ko se je leta 1950 upokojila, je večino svojega časa posvetila slikanju v svojem dvorcu, daleč stran od ljudi. Ko je še zadnjič obiskala zdravnika, ji je ta svetoval, da mora iti zaradi svojega zdravstvenega stanja v bolnišnico. Za to se je tudi odločila, vendar je bila prepozna, saj je umrla 18. oktobra 1967, dan pred načrtovanim odhodom. Ena njenih bolj znanih misli je bila: »Za dozorevanje človeka je potrebno trpljenje, ki napravi umetnika neodvisnega od ljudi in kritike.«