Življenje izjemne Slovenke, ki se je borila za boljšo izobraženost žensk
Marija Wessner je živela v časih, ko je družba od ženske pričakovala, da bo ta prevzela zgolj vlogo gospodinje, žene in mame. Izobraževanje je bilo tako dostopno predvsem moškim. Eden redkih intelektualnih poklicev, za katerega se je ženska lahko izučila, je bilo delo učiteljice. Vendar pa je veljalo, da se ženska, ki se odloči postati učiteljica, ne sme poročiti in imeti otrok.
Marija Wessner se je odločila, da bo šla po tej poti in zato je vzela v zakup, da se bo v življenju posvetila izključno karieri. Bila je zelo uspešna učiteljica, ki pa si je hkrati prizadevala, da bi bile ženske na Slovenskem, kar se tiče možnosti za izobraževanje, enakovredne moškim. Zagovarjala je tudi to, da mora biti izobraževanje deklet namenjeno resnemu in odgovornemu ukvarjanju s poklicem po pridobljeni izobrazbi.
Bila med prvimi 20 dekleti, ki so maturirale na učiteljišču
Rodila se je 6. avgusta 1856 v Ljubljani očetu Matiji, ki je opravljal delo železniške strojevodje, in mami Mariji, gospodinji. Imela je dve sestri, Ano in Josipino. Šolala se je na ljubljanski ljudski šoli, nato pa je izobraževanje nadaljevala na učiteljišču, kjer je opravila izpit za ljudsko-šolsko in meščansko učiteljico. Spadala je med prvih 20 deklet, ki so leta 1875 uspešno maturirale na tej šoli.
Takoj po pridobitvi ustrezne izobrazbe je začela poučevati. Najprej je to delo opravljala v Kostanjevici, kasneje pa se je zaposlila v Krškem, s čimer je postala ena prvih učiteljic v tem mestu. Čez nekaj let se je preselila nazaj v Ljubljano, kjer je poučevala na več dekliških šolah. Med drugim je bila zaposlena na mestni višji šoli za dekleta v Ljubljani, ki so jo kasneje preoblikovali v ljubljanski licej. Tam je 11 let vodila pedagoški tečaj.
Obiskala dekliške šole v Avstriji, Nemčiji in na Češkem
V prizadevanjih, da bi postalo ženskam na Slovenskem izobraževanje dostopno v večji meri, je obiskala tudi Avstrijo, Nemčijo in Češko. Preučevala je delovanje tamkajšnjih dekliških šol in internatov ter s tem dobila številne ideje, kako bi lahko nekaj podobnega zasnovali v našem okolju.
O tej tematiki je v članku Skrbite za vzgojo svojih hčera med drugim napisala: »Prvo, kar zahteva hči od matere, žena od države in družbe, je izobrazba, ki jo premore do samostojnega, neodvisnega življenja. A drugo, kar zahteva žena in kar je mnogo večje moralne vrednosti, je spoštovanje njene individualnosti.«
Postala pobudnica ustanovitve društva Mladika
Wessnerjeva je bila na podlagi pridobljenih izkušenj iz tujine kasneje glavna pobudnica pri ustanovitvi društva Mladika, ki se je zavzemalo za izobraževanje deklet. Leta 1907 je bil odprt še internat Mladika, prva tovrstna necerkvena ustanova pri nas. Njegovo vodstvo je prevzela Wessnerjeva, leta 1908 pa je bila imenovana tudi za licejsko učiteljico. Marija je kasneje v novonastalem dekliškem liceju, ki je bil v funkciji nekakšne srednje šole, zavzela položaj nadzorne dame ('garde dame').
Ta naziv ji je omogočal, da je bdela nad vedenjem deklet, saj so glede tega vsaj na začetku veljala stroga pravila. Dekleta na primer nismo smele zahajati po mestu ali v kino, šport pa so lahko prakticirale le v okviru pouka. Wessnerjeva je bila hkrati tudi učiteljica matematike, psihologije, pedagogike in gospodinjstva. Tukaj je delala vse do svoje upokojitve leta 1920.
Veljala za eno najboljših učiteljic na Slovenskem
Marija Wessner je veljala za eno najboljših učiteljic na slovenskih tleh. Bila je predana svojemu delu, vestna, skromna, imela pa je tudi čut za olikanost in ljubezen do slovenskega naroda. Bila je dostojanstvena profesorica in učenke so ji med predavanjem z navdušenjem prisluhnile. So pa o njej rekle, da je znala biti tudi zelo stroga, zato so ji nadele vzdevek Bodeča Neža.
Dr. Ivan Lah, slovenski prevajalec in profesor, je o njej nekoč zapisal: »O učiteljicah se je prvotno mislilo, da bodo poučevale samo ročna dela, kmalu pa se je izkazalo, da bodo vršile prav tako svoje vzgojno delo kot učitelji. Gospodična Wessnerjeva je stopala na čelu te mlade ženske učiteljske generacije, ki je leto za letom z novih učiteljišč odhajala na delo med narod.«
Wessnerjeva je bila za svoje delo odlikovana tudi z zlatim križcem, redom sv. Save. Po tem, ko se je upokojila, se je posvetila človekoljubnim dejavnostim. Aktivna je bila v raznih dobrodelnih ustanovah. Na stara leta je živela skupaj s svojima sestrama. Bivale so v njeni hiši z vrtom v Ljubljani. Umrla je 24. decembra 1951, po smrti pa je bila hiša na njeno željo zapuščena učiteljskim sirotam.
