25.03.2020

Nika Vistoropski: V karanteni, da spoznamo, kdo smo

Začelo se je z duhovičenjem. No, pa da vidimo, kako se bodo ljudje znašli drug z drugim, zaprti med štiri stene.

Kako se bodo znašli s šokantno ugotovitvijo, da morda nimajo nič skupnega ne samo s svojimi partnerji, temveč so jim tuji celo lastni otroci. Kako se bodo znašli z dejstvom, da, presneto, sploh ne vedo, kaj z njimi, otroki. Ker če niso v šoli, so popoldne pri babicah ali na krožkih. Medtem ko »ta stari« vse dni garajo za ljubi kruhek, v tem svetu, kjer je vredno samo to, da si čim bolj utrujen, čim dlje v noč dosegljiv, kar najbolj učinkovit. Višje, hitreje, močneje. Dokler ne premineš. In zdaj? 

Ne glede na to, kaj vse nas ločuje, smo soočeni s tem, da »na silo« ugotovimo, kaj vse nam je skupno. A pomemben je korak pred to ugotovitvijo. Vprašanje, kdo sem, ko nisem več kapitalistična nalepka. 

Opazujem se te dni. Kot bi samo sebe dala v petrijevko. Do tega trenutka kolateralne škode neoliberalne norosti sploh nismo opazili. Zdaj smo prisiljeni, da se ustavimo v karanteni. Zaradi virusa, ki mu je povsem vseeno, ali si bogat, reven, imaš doktorat ali osnovno šolo, verjameš v nezemljane ali predavaš o umetni inteligenci. Vseeno je. In ne glede na to, kaj vse nas ločuje, smo soočeni s tem, da »na silo« ugotovimo, kaj vse nam je skupno. A pomemben je korak pred to ugotovitvijo. Vprašanje, kdo sem, ko nisem več kapitalistična nalepka.

Preberite še: Alenka in Alina Košir, mati in hči o vzgoji in pozornostih  

Učitelji si na vse kriplje prizadevajo in kot rafali brzostrelke svojim učencem vsak dan servirajo naloge, da jih otroci rešujejo doma. Ker morajo. Samo da se ne bi ustavili. In z njimi spravljamo v obup ne le otroke, temveč tudi starše, ki morajo sedeti zraven in vaditi »poštevanko«. Samo zato, da bi konec dneva ugotovili, da jim gre ves svet na živce, da bi ugotovili, da je delo od doma še en nateg. Ki ga je v resnici brez kančka avtodestruktivnosti nemogoče izpeljati, če se ti na kolena obešajo mulci.

Zdi se mi, da nas je še vedno preveč, ki se trudimo s plašnicami na glavi iz abnormalnih časov ustvarjati normalno. Ampak časi so prav takšni, abnormalni. In bolelo bo tako dolgo, dokler si ne bomo priznali, da nas negotovost, pomanjkanje smisla in občutka nadzora nad lastnim življenjem ubija hitreje kot sars-cov-2. Nič ne bo pomagalo, če si bomo govorili, da je to, kar vsi doživljamo ta hip, samo minorni problem. Ko bo minil, si mrmramo, no, potem bo spet vse po starem. Komaj čakam! 

A ravno v tem grmu tiči dolgo izgubljeni zajec. Iskreno upam, da nas bo karantena naučila, da se življenje, kot smo ga živeli poprej, ne sme ponoviti. Da potem, ko bo hudo minilo – kajti minilo bo – preprosto ne sme biti več vse po starem. Iskreno upam, da bomo dojeli, da je bila ta naša življenjska bitka do tega trenutka nora, samouničujoča, a nam je vzela poglobljene odnose, da je iz nas naredila odvisnike. Zdaj, ko se mnogi od nas v jutro zbudimo z občutkom tesnobe, ostajamo negotovi, polni vprašanj. Kje je šef, da bi me potrepljal po dobro opravljenem delu? Kje sta nagrada za podjetnika leta in kongres v Ženevi? Ni več nenehnih begajočih druženj, ki so potrjevala naše odvisnosti; od odnosov, drog, samodokazovanja. Mašil ni več. Konec je. Ostali smo sami s sabo. A zdaj se šele začne.

Povejte, prosite za pomoč, bodite iskreni, pomahajte čez balkon. Težko je, da znoriš težko. A v tem smo skupaj, res smo. Kljub prepovedi javnega združevanja ni nobene potrebe po tem, da smo v temi sami. 

»Tisto, kar v tem trenutku manjka v Sloveniji, je vzporedno spopadanje z obema epidemijama. Dokler se vrh države ukvarja le z epidemijo virusa, bo druga brez nadzora rasla,« je povedal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Prav ima. Saj je ta druga, epidemija strahu, tesnobe in sovražnosti, takisto kužna. Zato ne potrjujmo kot normalnega stanja, ki to ni. Predvsem pa – nehajmo se pretvarjati. Da je vse ok. Ker ni. Povejte, prosite za pomoč, bodite iskreni, pomahajte čez balkon. Težko je, da znoriš težko. A v tem smo skupaj, res smo. Kljub prepovedi javnega združevanja ni nobene potrebe po tem, da smo v temi sami.

»To je novi red. Samo vztrajati je treba,« je rekel nekdo, ki ga imam rada in ima rad mene.

Ampak potoki brbotajoči. Zbristrili so se! In nebo nad nami! Gozd je zadihal.

Mar ni to priložnost za praznovanje?!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE