#ostanidoma

Dr. Kristijan Musek Lešnik: Osamimo virus, ne sebe

O tem, kako premostiti duševne stiske v času epidemije koronavirusa, smo se pogovarjali z izkušenim psihologom doc. dr. Kristijanom Muskom Lešnikom.

Kdor se spoprijema s svojimi strahovi na primeren način, zares živi, sicer vegetira. To še posebej velja v obdobju, ko svet stiska za vrat hobotnica koronavirusa. Predstojnik Centra za pozitivno psihologijo na Fakulteti za matematiko, fiziko in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, doc. dr. Kristijan Musek Lešnik nam je ponudil nekaj rešitev. 

Vse, pri čemer skupaj uživamo in naše misli obrne stran od aktualnih skrbi, je prava izbira. Vzemimo si čas za stvari, za katere nam vedno zmanjka časa, pa si jih želimo početi. Pokličimo ljudi, ki jih že dolgo nismo slišali, pa jih pogrešamo. 

Kako bo pojav koronavirusa vplival na psihološko stanje družbe? Bolj negativno ali pozitivno?

Vsekakor bi si želel, da bi se določene stvari v naši družbi spremenile. Seveda pa ne tako, kot se dogaja zdaj. Kar sem doživljal kot velik problem, sta denimo izrazita tekmovalnost in egocentričnost. Trenutne razmere lahko ljudi med seboj povežejo ali pa jih razdvojijo. Močno upam, da nas bodo povezale in nam bo to pomagalo vsaj ublažiti nekatere negativne posledice krize: zagotovo bodo imeli nekateri ljudje posledično resne zdravstvene težave, drugi pa eksistencialne, povezane z delom in zaposlitvijo, plačami, krediti in podobno. Vse to so neprijetne stvari, generatorji stresa. Če se bo vzporedno izcimilo to, da bomo po neprostovoljni osamitvi znali bolj ceniti družbo ljudi, razumeti, zakaj jih potrebujemo okoli sebe, bo vse skupaj na dolgi rok prineslo vsaj nekatere pozitivne posledice.

Potrebujemo stik z ljudmi, da lahko živimo, pravite. Verjetno nimate v mislih komunikacije kot manipulacije, kaj lahko od nekoga dobim, da bom imel dobiček, temveč v pomenu človeškosti?

Res je, tudi stroka v pozitivni psihologiji (ta veja vede se je začela razvijati v devetdesetih letih preteklega stoletja, op. a.) ugotavlja, da so ključni dejavnik psihološkega blagostanja – tega, da se človek počuti dobro v svoji koži, je zadovoljen, srečen – prav odnosi. Te smo morda zadnje čase preveč zanemarjali zaradi nenehnega hitenja in pehanja za materialnim. Pa ne odnosi v smislu, kaj lahko od drugih dobim, temveč kaj lahko prispevam ljudem okrog sebe in družbi, da se bomo vsi bolje počutili.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej M.: Konec civilizacije in oživitev srčnih vezi 

V minulih dneh nas je kar nekaj medijev pozvalo, da je treba zdaj, ko smo bolj ali manj izolirani, veliko, čim več uporabljati družbena omrežja, se vključevati v skupine ter vse to posebej priporočali za mladež. Doslej je veljalo povsem drugače, da je treba mladino spodbujati k resničnim, pristnim pogovorom na štiri oči.

Pretiravanje zagotovo ni priporočljivo. Res že leta govorimo, da je treba otroke držati čim dlje od družbenih omrežij. V tem obdobju pa so lahko takšni stiki primerna kompenzacija za izgubljene stike v živo. Tako otroci kot mi odrasli se bomo po kakšnem mesecu, ko bo, upajmo, najhujšega konec, spet znašli v običajnih tirnicah življenja. V tem obdobju je zato treba vlagati čas v odnose. To pomeni, če smo zaprti skupaj z družino, se čim več pogovarjajmo, kakovostno sobivajmo. Kar zadeva sosede, imamo denimo žive meje in se lahko pogovarjamo čeznje ali z balkona na balkon. Vse druge ljudi lahko pokličemo po telefonu, saj imamo skype in drugo podobno orodje. Zagotovo je zaželeno, da je največ stikov med ljudmi resničnih, ne virtualnih.

Prav besen sem, ko vidim, da nekateri zlorabljajo človeško hrepenenje po sreči in človeške stiske. Temeljna ideja pozitivne psihologije je opolnomočenje človeka, da lahko kar najbolje deluje sam, ne pa da postane odvisen od posameznih gurujev ter instantnih nasvetov. 

Kdor zajadra med objavami v skupinah na facebooku na temo koronavirusa, ga lahko že to pahne v škodljiva stanja strahu in druge negativne občutke. Kako bi vi določili pravo mero komunikacije na spletu?

Pomembno je, da se ne prepustimo le neprijetnim in negativnim informacijam. Na družbenih omrežjih je bilo toliko tega, da sem še sam na facebooku ustvaril skupino z željo, da se v njej pogovarjamo le o pozitivnih vidikih v nastalih okoliščinah. Ne da bi tiščali glavo v pesek, ampak da si občasno razdelimo čim več pozitivnega.

Nam zaupate, kako se vaša skupina imenuje?

Seveda: Osamimo virus, ne sebe. Zame je kar en tak mali družbeni eksperiment. Upam, da bo skupina zaživela in bomo njeni člani vsak dan objavili kaj prijetnega in dobrega. Ljudje potrebujemo ravnovesje vsemu slabemu, v teh dneh verjetno še toliko bolj.

Ste glasnik tako imenovane pozitivne psihologije. Zdaj pridejo na svoj račun različni strokovnjaki, pa žal tudi šarlatani, ki sicer trdijo, da imajo izključno pozitivne namene. Številni sledilci, ko zadevo prespijo in jih mine začetna evforija, ugotovijo, da se počutijo še slabše kot prej, preden so jim nasedli.

Zaradi stvari, ki jih opisujete, me včasih pograbi jeza, prav besen sem. Sploh ko vidim, da nekateri zlorabljajo človeško hrepenenje po sreči in človeške stiske. Temeljna ideja pozitivne psihologije je opolnomočenje človeka, da lahko kar najbolje deluje sam, ne pa da postane odvisen od posameznih gurujev ter instantnih nasvetov. Tudi poudarjanje sreče je dvorezni meč. Sreča nam ne pade na glavo kar tako; rad pravim, da sreča ne more biti cilj, lahko je le stranski učinek, ki ga doživimo, ko počnemo stvari, ki so nam smiselne v družbi ljudi, ki jih imamo radi.

Kadar smo prestrašeni, ko nas skrbi, klikamo, iščemo informacije, ki na dolgi rok naš strah in tesnobo le še potrjujejo in krepijo. Zavestno se moramo torej odtrgati od katastrofičnih, slabih novic. 

Stres, ki ga doživljamo zaradi strahu pred okužbo, bo po vaših besedah že ob rahli izboljšavi stanja zamenjala druga vrsta stresa, povezanega s preživetjem oziroma ekonomsko negotovostjo. Kako preprečiti anksioznost, torej tesnobo, ki se dotakne vseh vsaj za kratko obdobje? To stanje se namreč lahko prevesi v depresijo.

Prvo, kar lahko storimo zase, je, da ne spodbujamo in krepimo teh občutkov tako, da ves čas sedimo pred zasloni in sledimo vsaki novi skrb vzbujajoči novici. Naj vam dam za primer osebno izkušnjo iz časov, ko je sin resno zbolel. Z ženo sva v negotovosti, kakršni smo priča tudi zdaj, takoj začela iskati informacije, ampak ko zaskrbljen dva, tri dni visiš na internetu, sčasoma opažaš najbolj strašljive informacije, jih sestavljaš v najbolj strašljive zgodbe in si iz ure v uro bolj obupan. Na koncu se je izkazalo, da ni bilo tako grozno. Tako pač deluje naša selektivna pozornost – kadar smo prestrašeni, ko nas skrbi, klikamo, iščemo informacije, ki na dolgi rok naš strah in tesnobo le še potrjujejo in krepijo. Zavestno se moramo torej odtrgati od katastrofičnih, slabih novic.

Se torej odločimo, da bomo denimo novice v živo spremljali le ob 17. ali 19. uri?

Recimo, ja, to je lahko dobra strategija. Informirani seveda moramo biti, okoliščine so resne in jih ne smemo zanikati. Hkrati pa ne dopustiti, da nas težnja po zapolnjevanju informacijske vrzeli toliko preplavi, da bi nas popolnoma obvladovala.

Imate kakšne konkretne nasvete, kako tudi skupaj z otroki preganjati slabo voljo in frustriranost, ker se ne smemo družiti tako svobodno kot prej?

Počnimo stvari, ki nas sproščajo. Pojdimo na vrt, sprehod, igrajmo družabne igre. Vse, pri čemer skupaj uživamo in naše misli obrne stran od aktualnih skrbi, je prava izbira. Vzemimo si čas za stvari, za katere nam vedno zmanjka časa, pa si jih želimo početi. Preberimo kaj novega. Pokličimo ljudi, ki jih že dolgo nismo slišali, pa jih pogrešamo.

Morda je to tudi priložnost za učenje novega konjička.

Absolutno. Sam sem se denimo odločil končno naučiti igranja na ukulele.

Kadar vemo, da je nekdo osamljen in starejši, dvignimo telefon in ga pokličimo, potrkajmo na okno, pomahajmo. Vsaka prijazna gesta in beseda sta lahko še toliko bolj dragoceni, nadvse pomembni.  

Odlično. Kako vam gre?

Obupno slabo za zdaj, obupal pa še nisem.

Še ena žalostna plat pandemije koronavirusa je, da pogosto pozabljamo na tiste, ki so popolnoma sami, nimajo ob sebi ne družine ne nikogar drugega. Nekateri se sramujejo samote in stikov niti ne iščejo.

To se mi zdi resnično ključno vprašanje. Zavedati se je treba, da so med nami osamljeni ljudje. Mnogi med njimi so starejši, ki imajo že tako ožjo socialno mrežo ter hkrati sodijo med predstavnike najbolj rizičnih skupin. Strah jih je torej iti ven in to je slab koktajl vsega, začarani krog. Tukaj pridejo na vrsto institucije in mi. Kadar vemo, da je nekdo osamljen in starejši, dvignimo telefon in ga pokličimo, potrkajmo na okno, pomahajmo. Vsaka prijazna gesta in beseda sta lahko še toliko bolj dragoceni, nadvse pomembni.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE