Ines Papert

Ne maram tišine in samote

Najprej za železno zaveso in potem med preizkušanjem v navpičnici se je kalila njena jeklena volja, s katero premika meje mogočega in vsakič znova pokaže, kaj pomeni biti profesionalna plezalka in mama. Ines Papert, štirikratna svetovna prvakinja v lednem plezanju in ena najuspešnejših alpinistk na svetu, je v plezalni in zasebni navezi s slovenskim alpinistom Luko Lindičem znova spoznala, kakšno darilo je družinsko življenje. O svojem vznemirljivem alpinističnem raziskovanju bo 2. marca spregovorila na 12. festivalu gorniškega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Kdaj ste zaslišali klic gora?
Pozno, prepozno. Pri devetnajstih, ko sem se preselila v Berchtesgaden, v osrčje vzhodnih Alp, kjer sem dobila službo fizioterapevtke. 

Tako zelo cenim, da lahko potujem brez kakršnih koli omejitev, tega se ne bom nikoli naveličala. To je zagotovo posledica mojega otroštva. Ko smo dobili oziroma dosegli kaj nad povprečjem, smo se počutili kot ob božiču – in tako je še danes. Naučili smo se, kako v življenju potrpeti.  

Mladost ste preživljali na ravnini, dom pa našli v gorah. Kako je bilo odraščati v Vzhodni Nemčiji?
V marsičem smo bili zelo prikrajšani. Potovali smo lahko samo znotraj komunističnih držav, žal ne v Jugoslavijo, le na Češkoslovaško in Madžarsko. S starši in sestro smo šli enkrat letno smučat v hribe, resda z omejeno opremo in denarjem, a imam to smučanje v spominu kot pravo pustolovščino, vsakič znova. Pretihotapiti je bilo treba smuči, zahodno valuto ... Naše življenje je bilo težko, odraščati v športnem duhu je bilo mogoče le, če si bil pripravljen slediti takratnemu sistemu in prepričanjem. Moji starši so bili revolucionarji in visokokakovostna izobrazba je bila dosegljiva samo, če si sledil sistemu – mi nismo. Še danes se spomnim vsakega dneva iz otroštva. S sestro sva bili v šoli pogosto kaznovani za prazen nič. A živeli smo v gozdu in to je bilo za nas najpomembneje. Ni bilo lepšega kot igrati se zunaj, ne da bi čutil kakršne koli meje in omejitve.


Je to razlog, da danes marsikaj dojemate preprosteje, kot dejansko je, in da ste zelo osredotočeni in neustavljivi, ko si želite nekaj doseči?
Tako zelo cenim, da lahko potujem brez kakršnih koli omejitev, tega se ne bom nikoli naveličala. To je zagotovo posledica mojega otroštva. Ko smo dobili oziroma dosegli kaj nad povprečjem, smo se počutili kot ob božiču – in tako je še danes. Naučili smo se, kako v življenju potrpeti, kar je verjetno razlog, da znam stisniti zobe tudi v gorah. In ko dobim priložnost, jo zgrabim z obema rokama. To je najbrž povezano z občutkom iz otroštva, da bom za vedno izgubila priložnost, če jo bom enkrat izgubila.

Vaša psihična in fizična moč sta občudovanja vredni. Kako krepite samozavest in kako se posvečate telesni pripravljenosti?
Psihična trdnost in telesna moč se pri meni tesno prepletata. Kadar se počutim psihično močno, imam manj strahov. Seveda pridejo tudi dnevi, ko se mi ne izide, kot bi si želela. Na srečo jih ni veliko. Da bi jih bilo čim manj, vsak dan treniram. Odvisno od letnega časa in prihajajočega projekta se posvečam vzdržljivostnim športom, plezanju visoko v gorah ali skalnemu ali lednemu plezanju ter teku, turnemu smučanju, kolesarjenju, kombinaciji pohodništva in jadralnega padalstva. Več ko lahko naredim zunaj, srečnejša sem. Včasih se moram prav brcniti v zadnjo plat, sicer pa obožujem hiter utrip srca in občutek utrujenosti po v gorah preživetem dnevu. Vedno dodam kaj zabavnega, na primer dolg turnosmučarski spust po pršiču ali polet v dolino, kar me vselej znova spodbudi k akciji. 

Priznam, nosečnost me je presenetila, vendar sem si obljubila, da bom še vedno živela svoje sanje in premikala osebne meje, a s sinom ob sebi, kadar bo le mogoče. 

Dve desetletji že postavljate najvišje standarde v lednem in kombiniranem plezanju, tudi kot štirikratna svetovna prvakinja in večkratna zmagovalka svetovnega pokala v lednem plezanju. Odkar ste leta 2006 nehali tekmovati, najvišjim etičnim standardom sledite tako v tradicionalnem plezanju kot v visokih stenah. Kako ta etični pristop vpletate v vsakdanje življenje?
Hm, še nikoli nisem razmišljala o tem. Na Bavarskem slavimo tradicijo, moj sin igra harmoniko in včasih gremo v cerkev. Tradicija ti v življenju pomaga pri vztrajanju in ti pove, kje je tvoj dom. Moj je v Berchtesgadnu, kamor sem se preselila pred petindvajsetimi leti. Moj etični pristop pri plezanju je povezan z iskrenostjo, pristnostjo in zanesljivostjo, vrlinami, ki jih najbolj cenim tudi pri prijateljih. Spoštujem druge ljudi, druge kulture in običaje krajev, ki jih obiščem. Če plezam na Škotskem, sledim njihovi plezalni etiki. Navadno ne izberem najlažje poti, da pridem, kamor želim, tudi v običajnem življenju ne izbiram bližnjic.

Pri šestindvajsetih letih – pred največjimi uspehi v tekmovalnem lednem plezanju – ste postali mama. Kako vam je Emanuel spremenil življenje?
Ravno sem začela plezati in se povsem zaljubila v šport in takšen način življenja. Priznam, nosečnost me je presenetila, vendar sem si obljubila, da bom še vedno živela svoje sanje in premikala osebne meje, a s sinom ob sebi, kadar bo le mogoče. Z omejenim časom sem postala precej bolje organizirana in zmagovala sem tekmo za tekmo. V prvih letih je bil z mano na vsakem tekmovanju, pogosto je bila z nama tudi babica, da je skrbela zanj, ko sem bila v izolaciji ali nastopala v finalu. Edino nočnim zabavam sem se bolj kot ne odpovedala, saj so noči z majhnim otrokom že tako kratke, a tega nisem pogrešala. Ko je bil Manu majhen, sem se osredotočila na tekmovanja, ker ga nisem hotela pustiti samega, zato alpinistične odprave in daljši plezalni izleti niso bili mogoči. A ko je zrasel, sem morala najti nekaj časa zase; to se je dalo zaradi njegovega očeta in babice Christi, ki še vedno poskrbi zanj, kadar me ni.


Kaj pomeni biti profesionalna plezalka in mati samohranilka?
Vsakodnevni kaos. Obiskovanje zdravnikov, vožnja Manuja na trening, poskusiti preživeti konce tedna z njim kje v gorah, odpovedovanje plezalnih obveznosti, kadar je bolan ... Po drugi strani pa bi bilo lahko precej bolj zapleteno. Kadar sem doma, grem plezat zjutraj in sem navadno že doma za skupno pozno kosilo. Vsakdan se je precej spremenil, ko se je pojavil Luka. Vsaka naloga zahteva samo polovico dela, če jo deliš. Življenje mi močno olajša tudi to, da rada preživljata čas drug z drugim in plezata skupaj. Zame je darilo, da imam po dolgem času znova takšno družinsko življenje.

Ste daleč od običajne ženske, daleč od običajne mame. S sinom, ki zdaj šteje 17 let, ste na primer »počitnice« preživeli na kolesarjenju okrog Mont Blanca, plezalni odpravi v Kanadi in smučanju v Patagoniji. Kako vaš način življenja vpliva na vaš odnos s sinom?
Zaupanje, zabava in resnične preizkušnje naju močno povezujejo. Zaupa mi, da ne bom počela neumnosti, ko bom odsotna, ker me vidi, da sem dobro pripravljena in osredotočena na to, kar počnem. Sam se bolj posveča balvanskemu plezanju, občasno pa se mi z veseljem pridruži, a vseeno reče, naj ga ne vzamem več s sabo v Kirgizijo. Tam mu ni bila všeč hrana, a sem prepričana, da ne bo nikoli pozabil, kako smo s tovornjakom nasedli v močvirju sredi ničesar. 

Opazila sem, da sva s partnerjem, kadar plezava v gorah, kot najtesnejša prijatelja, ne kot par. To potrjuje, v kakšni zmoti sem živela dolga leta. Prepričana sem bila, da z življenjskim partnerjem ne bi mogla shajati v plezalni navezi. 

Po eni strani ste profesionalni in popolnoma organizirani glede plezanja, odprav in predavanj, po drugi strani pa mojstrica improvizacije in sproščenega življenja zunaj tega. Kako to uravnotežate?
Včasih dosežem dobro ravnotežje, drugič skoraj pregorim – da bi izpolnila vsa pričakovanja. Energijo nabiram v gorah v dobri družbi. Brezpogojno zaupanje in odnos s partnerjem, s katerim plezam, sta vsaj tako pomembna kot samo plezanje, če ne celo pomembnejša. To mi daje največ energije, saj ne maram tišine in samote.

Menda ste le redko tako utrujeni, da ne bi kuhali in se dobro imeli s prijatelji.
Rada kuham, ker obožujem okusno hrano in preživljanje časa s prijatelji ob kozarcu dobrega vina. Ne potrebujem zabav, a družba dobrih prijateljev mi daje občutek doma.


Spomnim se fotografije vas in Luke Lindiča med bivakiranjem visoko v steni Torre Trieste v Dolomitih, ko sta praznovala njegov rojstni dan z majhno torto in vinom. Vaju je zbližalo ravno to, da se oba rada preizkušata v zahtevnih smereh in se ob tem poskušata imeti čim bolje?
Dobro vprašanje. Prepričana sem, da sta naju plezanje in bolj ali manj enak način življenja močno povezala. A na koncu je vse v majhnih podrobnostih, kot je na primer svečka na bivaku, da se zabavava, tudi ko nama je skupaj težko med plezanjem, da skupaj preživljava vsakdan, da spodbujava drug drugega, a se znava tudi ustaviti, kadar je treba. Opazila sem, da sva, kadar plezava v gorah, kot najtesnejša prijatelja, ne kot par. To potrjuje, v kakšni zmoti sem živela dolga leta. Prepričana sem bila, da z življenjskim partnerjem ne bi mogla shajati v plezalni navezi. Poleg tega je najizkušenejši alpinist, s katerim sem delila vrv. Znova in znova me navdušuje s svojo neskončno vztrajnostjo in osredotočenostjo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE