Na skoraj 23 hektarih, kjer so tri prenovljene kmetije, pod mentorstvom delajo pretežno osebe s težje zaposljivih področij; ta zadevajo posameznikovo zdravje oziroma ranljiv položaj v družbi. Pridelujejo v prvi vrsti zelišča, pa tudi žitarice, sadje in zelenjavo. Iz ekološko pridelanih surovin sami naredijo približno 150 različnih ekoloških izdelkov od živil, moke, olja, sokov do kozmetike, kot so mazila in tinkture. Ti izdelki, ki jih je prav tako mogoče najti na prodajnih policah nekaterih večjih trgovcev po državi, omogočajo največji delež prihodkov, ki jih ustvarijo sami. Kot podjetje, ki sicer deluje po načelih samooskrbe, se vse bolj posvečajo kulinariki za butične goste oziroma zaključene skupine, okoliške restavracije ter posamezne prebivalce, tudi starejše občane.

Zaposleni med smukanjem industrijske konoplje, ki gre nato v sušilnico oziroma obdelavo.

Bogat vrt, lep razgled in dobrote

Prepričamo se, da njihova kuharska ekipa pripravlja zares izvrstno domačo govejo juho, kot jo je kuhala stara mama, pa testenine in nepogrešljive sladice – poleg jabolčnega in skutnega zavitka še zaščiteno nepogrešljivo prekmursko gibanico, sočno in ne presladko. V kulinaričnem kotičku na prostem gasimo žejo z izvrstno pijačo iz mešanice vode in melisinega sirupa. Na sveže pokošeni trati nekaj metrov od nas se v vrsti preštevajo navdušeni najmlajši obiskovalci – otroci taborniki. Iz Domanjševcev, kjer imajo svojo postojanko, so hodili kar dve uri. Uživamo v razgledu na velik in bogat zeliščni vrt. Nedaleč stran mojstri v lesarski delavnici na svežem zraku izdelujejo nekaj novega, uporabnega in lepega. Tako so nastale že visoke grede, hiške za živali, valilnice za ptice, klopi, mize, stoli in celo vadbišče na prostem, namenjeno starejšim obiskovalcem. Tam je mogoče ne le telovaditi, temveč se celo zagugati v dvoje.

Nepogrešljiva zaščitena prekmurska gibanica

Redno zaposlena štirideseterica

Izkušena inkluzivna pedagoginja Lili Miloševič, ki je v Koreniko vpeta zadnjih pet let, pojasni, kako deluje njihov zaposlitveni center: »Plače so sicer subvencionirane, a hkrati moramo rasti, se širiti, ves čas je treba biti v pogonu, da ne nazaduješ.« Goran Miloševič, njen mož in direktor Korenike, pokima in nadaljuje razlago: »Že res, da smo socialno podjetje, a še vedno smo podjetje in moramo zato slediti koristnim ciljem, torej ne le zaposlovati ljudi in jih prav usmerjati, temveč tudi težiti k dobičku oziroma uspehu na trgu. Med drugim prejemamo finančna sredstva, ker zaposlujemo osebe iz ranljivih skupin in živimo na območju, kjer se mladi odseljujejo in služb ni, mi pa se trudimo to spremeniti.« Štirideset oseb je redno zaposlenih, sicer je v programe vključenih do 55 ljudi. Med vsemi zaposlenimi je približno dvajset odstotkov strokovnjakov, mentorjev ipd.

Goran in Lili Miloševič ambiciozno in srčno skrbita za zdrav razvoj in obstoj Korenike.

Dobava jedi za vso Slovenijo

Začetki kmetije Korenika segajo v leto 2006 in so vse do danes usmerjeni v uvajanje novosti, še pove direktor Miloševič: »Nismo se ukvarjali zgolj s primarno proizvodnjo, temveč smo jo dopolnili s predelavo, torej konkretnimi izdelki. Zadnje čase se posvečamo tudi pekarstvu in testeninarstvu, ki ju bomo uvedli jeseni. Prav zdaj gremo v nakup večjih peči ter tehnologije za globoko zamrzovanje. Načrtujemo namreč, da bomo pri nas pripravljene domače jedi, kot so prekmurske gibanice ali retaše (jabolčni, skutni idr. zavitki, op. a.), dobavljali za restavracije in gostilne po vsej Sloveniji. V zadnjih petih letih smo hkrati izvedli prehod še na tretjo stopnjo, to je storitveno ekonomijo. Veliko sodelujemo z mladimi, šolami oziroma smo vključeni v izobraževalne dejavnosti.«

Tako pa nastanejo metri slastnega jabolčnega zavitka.

Crkljive zajčke tudi podarjajo

Lili Miloševič, ki ima magisterij iz doživljajske pedagogike in njenih terapevtskih učinkov, nam razloži, kako zelo pomemben vpliv imajo na kmetiji živali, kot so konji, avtohtone pasme kranjska sivka in pujski krškopoljci ter drugi prašiči – prava legenda kmetije je skoraj poltonski pujs Viktor – pa ovce, koze in zajci. Prav vsi zajčki se radi crkljajo, ne grizejo in praskajo, saj so jih tako vzgojili. Dajejo jih v dar otrokom in zamenjujejo, da leglo ostane čisto, nimajo pa jih za zakol. Poleg pristnega druženja z domačimi živalmi na prostem ni seveda nič manj pomembno negovanje človeškosti oziroma povezovanje med vsemi generacijami. V večgeneracijskem središču prirejajo koncerte, literarne, potopisne, filmske večere in drugo druženje.

Najmlajši obiskovalci so neskončno uživali v družbi povsem krotkih in radovednih zajčkov.

Zagotavljajo socialno mrežo

V skladu z inkluzivno paradigmo se pri svojih delavcih, ki imajo sprva težave pri vključevanju, držijo pravila, da jih ne silijo na enako raven z drugimi. »Skušamo jih spoznati takšne, kakršni so, ter jim omogočiti, da to izrazijo. Ugotoviti moramo, kaj potrebujejo in kaj radi počnejo. To je proces. Niso vsi za k nam, in kdor ni, sčasoma odide. Komur je tukaj všeč, ostane, saj mu zagotavljamo dobro počutje, uspeh, damo jim tudi socialno mrežo, ki je mnogi med njimi prej nimajo. Potem znajo tako zelo pozitivno presenetiti, kaj vse pride iz njih, koliko moči in lepote! Večinoma imamo pozitivne izkušnje. Nekateri ne le da sebi in drugim dokažejo, da so sposobni opravljati določene delovne naloge, temveč se razvijejo celo duhovno. Njihova osebnost zablesti, saj vemo, da brez duhovnosti in dela ni smisla življenja,« svoje zahtevno in hkrati plemenito delo opiše Lili Miloševič.

Srce Korenike je ekološki zeliščni vrt s klopmi za sproščanje in iskrene pogovore.

Od naravne vzajemnosti do napredka

Korenikini delavci se nepretrgano učijo drug od drugega: »Že res, da moramo imeti določeno hierarhijo, se zavedati, kdo je kdo po funkcijah, saj so v kaosu uspešne barabe, pa vendar smo vsi tukaj ponižni. Tudi sama sem se ogromno naučila! Kot otrok sem bila sicer povezana z naravo, a nato sem večino življenja preživela v urbanem svetu, zato sem šele tukaj izvedela, katero zelišče je dobro za kaj, kako ga vzgojiti in predelati, da bo prineslo kar najbolj pozitivne učinke. Oni so me naučili tega, jaz pa njih česa drugega – to je ta vzajemnost, ki se dogaja tudi v naravi. Tu nam jo uspeva posnemati. Prepričana sem, da bi človeške skupnosti zelo napredovale, če bi bile bolj povezane z naravo. Prav zato imamo sredi zeliščnega vrta veliko klopi, postavljenih v krogu, saj pravijo, da je treba naravo in njeno cikličnost opazovati ter se od nje učiti, pa bomo imeli dosti manj težav. Sodelovanje torej tukaj ni le floskula, prazna parola,« sklene Miloševičeva.