Morda je kriva genetika ali pač poklicna naravnanost. Namreč, ne morem hoditi mimo ljudi in se delati, da jih ne vidim, da jih ne slišim, da jih ne prepoznam. V nameri.
Ugotavljam, da družbene položaje vse bolj okupirajo amaterji, nevedneži, ki imajo vsaj eno pridruženo bolezen in ta je praviloma – patološka laž.
V zadnjem času sem veliko razmišljala o tem, zakaj znanje, védenje, delo in zavezanost odličnemu niso spodbujene in nagrajene kategorije, in prispela sem do edinega razumnega odgovora in temačnega sklepa – kriva je obolelost človeka.
Tudi zato sem se odpravila k dr. Andreju Perku, psihologu, ki je nedvoumen: »Vedeti moramo, da postajamo, psihološko gledano, ne več družba nevrotikov, kot smo bili včasih, temveč mejnih osebnostnih struktur. Včasih smo takšnim ljudem rekli psihopati. V neugodnih življenjskih razmerah ne razvijejo nevroze, ker bi za to potrebovali predelavo Ojdipovega kompleksa po Freudu. Razvijejo osebnostne motnje ter niso sposobni pogledati vase in pri sebi iskati možne spremembe. Za njihove težave so vedno krivi vsi okrog njih. Preprosto nimajo t. i. kapacitete za uvid in ne zmorejo razviti moralnega čuta, spoznanja, kaj je prav in kaj ne. In tudi niso sposobni prevzemati odgovornosti za svoja dejanja. Takšne osebe so lahko zelo inteligentne, tudi šarmantne, in navadno posedujejo močno željo po moči in zasedejo pomembne, vitalne položaje v družbi. Delujejo po načelu ugodja. Vodilnih položajev ne skušajo doseči z delom, garanjem in razvijanjem sposobnosti, etičnih in moralnih načel, ampak s komolčenjem, prevarami, intrigami itd.«
Problematično je še to, kar ugotavljajo strokovnjaki, da se psiho- in sociopatom, narcističnim osebkom, »malim bogovom« itd. skorajda ne da pomagati ...
