Nataša Luša: Pri tem imamo ženske pomembno vlogo

Vsakoletna podelitev One 365 nas nehote navede k pogledu v preteklo leto, k ponovnemu premisleku in vrednotenju tistega, o čemer smo se pogovarjali lansko pomlad in sporočali z izborom nominirank in lanske zmagovalke Eve Pogačar.

Dotaknili smo se pomembnosti sodelovanja med ljudmi, sestrstva kot principa delovanja in sodelovanja žensk. Pogovarjali smo se o zaupanju in spoštovanju, ki ga moramo vzpostaviti druga do druge in do moških. V tistem trenutku se je zdelo, da je vse mogoče. V odzivih žensk je bilo videti, da so razumele sporočila, da so se zazrle vase in da si je vsaka zase pri sebi nekaj obljubila.

Narava je zelo hitro poskrbela, da smo spoznali krhkosti našega bivanja in stopili skupaj ob naravnih nesrečah, najbolj ob poplavah, ko smo znova osmislili globlji pomen solidarnosti in sodelovanja. Ni šlo le za reševanje zidov, pločevine in stvari, šlo je zares, in če ne bi bilo toliko prisebnih posameznic in posameznikov, bi izgubili tudi življenja. Čeprav težko, je stvari mogoče nadomestiti, življenj pač ne.

Naenkrat so bile presežene vse delitve, vsi pomisleki. Delovali smo kot en sam organizem, zavedajoč se, da bi bil lahko v nesreči prizadet kdorkoli. Vrednote so se ponastavile, prioritete so postale jasne. Zavedanje, da nismo pozabili na človečnost, da smo priskočili soljudem na pomoč takoj, ko so jo potrebovali, da je to čutenje še zmeraj v nas, je vlilo upanja v vse ljudi. Tudi obljuba, da na nesrečo ne bomo pozabili v trenutku, ko bo izginila z naslovnic, je bila resna.

PREBERITE ŠE -> Mirjana Duler, ki je v času poplav z možem postavila most: V življenju nama ni bilo vedno lahko

Ni bila le narava tista, ki je krepko posegla v naša življenja. Leta se že ukvarjamo z izjemnim vplivom digitalnih tehnologij na naša življenja in odnose, predvsem pa na razvoj otrok in mladine. Mislim zlasti na odvisnost, ki se razvije zaradi pretirane uporabe digitalnih zaslonov.

Prve generacije otrok, ki so zrasle z računalniki in računalniškimi igrami, že imajo svoje otroke in zanimivo je videti, kako kritični so do uporabe digitalnih tehnologij pri svojih otrocih. Na lastni koži so občutili večje ali manjše vplive, saj uporaba sodobnih tehnologij prinaša poleg mnogih prednosti tudi mnoge slabosti.

Priča smo skokovitemu razvoju umetne inteligence, ki je postregla z naprednimi rešitvami na področju kreacije vsebin ter korenito posegla na številna področja in začela postavljati vprašanje, ali je kreativno ustvarjanje res zgolj v domeni človeka. Tehnološke rešitve so prehitele moralne in pravne razmisleke in ustvarile neznano polje, v katerem se je razširila možnost zlorab.

Vojna v Gazi kaže nešteto obrazov trpljenja in terja odgovore na temeljna vprašanja človeštva.

Življenje postaja vse bolj zapleteno. Podnebne spremembe, ki se izražajo v naravnih katastrofah, vojne, ki pomenijo za veliko ljudi izgubo doma, bližnjih, revščino, politično nestabilnost in posledično migracije. Življenje v času, ko je vsak dogodek, pa naj se zgodi kjerkoli na svetu, v realnem času viralen na spletu in hkrati postavljen pod vprašaj resničnosti in verodostojnosti zaradi številnih dezinformacij in pod vprašaj prenasičenosti in posledične neobčutljivosti. Še ena naravna katastrofa, še ena vojna, komu mar. Vsakdo ima pravico, da se odklopi od presežka informacij.

PREBERITE ŠE -> Dr. Renata Salecl: Imam pravico zapreti oči?

Zato se mi zdi pomembno, da kljub vsemu ostajamo dovzetni za naše okolje, da smo pozorni, kaj se dogaja z ljudmi okrog nas, da vemo, kaj se dogaja v družini, med prijatelji, sošolci, sosedi, in da razumemo, da je sodelovanje nujno, da pa nas čas vodi k novemu razmišljanju in delovanju, predvsem pa iskanju miru, tistega okrog nas in tistega v nas.

Najti v sebi ljubezen do sebe in biti pošten do svoje duhovne biti, razumeti, da ima ljubezen veliko izrazov, ki jih vseh ne razumemo, biti skromen s tistim, kar vsak ima, ter k življenju pristopati s predanostjo, vse to sestavlja človekovo integriteto. Mislim, da imamo pri tem pomembno vlogo tudi ženske.

Marsikdo bi se vprašal, zakaj je v tem času, ko vendar velja, da smo enakopravni, še zmeraj pomembno, da razumemo in izpostavljamo dejanja žensk. Stoletja živimo v moškem svetu in vso zgodovino so večinoma napisali moški. Moški s tem nimajo nobenega problema. Ženske smo tiste, ki velikokrat ne najdemo svojega glasu.

Virginia Woolf je že davnega leta 1928 v delu Lastna soba zapisala: »Če bomo živele še kakšno stoletje – govorim o skupnem življenju, ki je resnično življenje, ne o malih ločenih življenjih, ki jih živimo kot posameznice – in imele vsaka petsto funtov in sobo čisto samo zase, če bomo vajene svobode in imele pogum pisati natanko tisto, kar mislimo; če bomo vsaj malo pobegnile skupni sprejemnici in ne bomo gledale ljudi vselej v medsebojnih odnosih, temveč jih videle v odnosu z resničnostjo … tedaj bo nastopila priložnost in mrtva pesnica, ki je bila Shakespearjeva sestra, si bo nadela telo, ki ga je bila tako pogosto odložila. Izgrebla bo svoje življenje iz življenj neznank, ki so bile njene predhodnice ... Trdim, da bo prišla, če bomo zanjo delale ...«

To stoletje mineva in ta čas prihaja. Veliko žensk (v razvitem svetu) že ima svojih petsto funtov, tudi lastno sobo kot prostor za ustvarjalnost, kot jo je videla Virginia Woolf, pogleda na svet mimo delitve na moške in ženske pa še velikokrat ne.

Zato prihodnost predstavljajo principi, ki jih poosebljajo naše One 365, ki rušijo stereotipe o tem, kakšna bi morala biti njihova vloga, in dokazujejo, da imajo svoj glas in se odlikujejo na vseh področjih, kjer delujejo, ne zato, ker so ženske, temveč ker so znanstvenice, igralke, pesnice, zdravnice, sodnice, podjetnice, športnice, kulturne delavke, političarke in arhitektke, ki na temeljih, ki so jih postavile vse ženske pred njimi, tlakujejo čas, v katerem je prostor za vse, ki jim je mar za ta trenutek in za prihodnost vseh nas.

Zato me neizmerno veseli, da smo letos, čeprav le na simbolni ravni, presegli sami sebe in razumeli, da ženske ne delujemo enako kot moški in da ženske tekem z objektivnimi kriteriji, kot so sekunde, metri ali število golov, v bistvu ne maramo. Do sebe smo dosti preveč kritične, da bi se izpostavljale, če to ni nujno, spregovorimo le, če smo res prepričane, in še za to moramo biti vprašane.

Kako naj torej izmerimo vrednost ene ali druge, kako naj razvrstimo pomembnost njihovih dejanj, ko pa so vse junakinje našega časa, kot pravi ena izmed njih, Beti Hohler: »Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da stojimo na ramenih tistih, ki so pred nami utirale to pot, in da vsak čas nosi svoje bitke.«

Zdaj je čas za naše bitke in naš prispevek v mozaik prihodnje družbe. Od koščkov, ki jih prispevamo zdaj in mi vsi, je odvisno, kakšna bo ta podoba.

* Avtorica prispevka Nataša Luša je direktorica družbe Delo d. o. o., Ljubljana.