Ksenija Benedetti: Ana je soseda, ki bi si jo vsak želel

Od tega 3 ure in pol na primorski avtocesti. Ne zaradi deževja. Ne zaradi prometne nesreče. Tudi ne zaradi del na cesti. Zaradi neskončne množice avtomobilov in kamionov, ki so bili kot iz pogleda na Šanghaj iz kake stonadstropne stolpnice – nikjer konca.

To je seveda, sploh na Primorki, stalna veselica. S fantomskimi kolonami. Kaj šele, ko se zgodi prometna nesreča. Ne vem, kako intenzivno kdo, ki bi moral, o tem razmišlja, ali so se vsi odločevalci že kar vdali v usodo, da tako pač je in da se nič ne da narediti. Ker dopusti. Ker kamioni. Ker splošno naraščanje prometa. Ker saj bo septembra bolje.

Čarobne palice, ki bi ceste sprostila jutri, gotovo ni. Ampak, prosim, tisti, ki morate, vsaj začnite razmišljati o konkretnih rešitvah, ki bi zredčile gostoto pločevine. Kratkoročno in dolgoročno. 

Domov se vrneva v dežju. Čez 10 minut pozvoni na vratih naša super soseda Ana. »Saj nočem težiti in paničariti, ampak tule ...